Zanima me koliko vas bi posvojilo otroka, kako razmišljate o posvojitvi in odnosu do posvojenega otroka, pa o dolgotrajnih postopkih preden do posvojitve sploh pride?

Saša***

Če otrok ne bi mogla imeti, bi otroka posvojila in mu nudila toplino doma.

Posvojitveni postopek poznam, saj poznam dvoje staršev, ki so šli skozi njega. Meni se zdi gorozen. Toliko preverjanja, čakanja,….Res, da se je potrebno prepričati, komu se otroka da, vendar je vse skupaj le nekoliko pretirano.

Kar pa se tiče enoletnega roka, preden otroka dejansko formalno posvojiš, pa se mi zdi tudi predolg. V enem letu se na otroka zelo navežeš in mislim, da ti poči srce, če ti ga nekdo vzame (še posebno, ker si že čakal nanj tako dolgo). Poleg tega pa so s tem povezani še drugi problemi -npr. ne moreš podpisati operacije za otroka, če jo potrebuje, ne moreš dati otroka v vrtec….

Sama sem si zelela tri otroke.
Zaradi (predvsem)zdravstvenih razlogov svojih otrok ne bom vec imela.
Sva pa z mozem resno razmisljala o posvojitvi tretjega – vzela bi
ze vecjega otroka. Pa sva izvedela,da pri nas to ni mogoce.
Namrec, ce ze imas svoje, potem posvojitev ni mogoca. Ali pac ?
Procedura pa je odlocno predolga (vem po izkusnjah prijateljev,ki so posvojili dojencka in 10-letnika).

LP A.

Če bi ne mogla imeti otroka, bi ga brez pomišljanja posvojila. Mislim, da se niti ne bi kaj dosti spuščala v razne težke preiskave in poskuse oploditve. O samem postopku posvojitve ne vem kaj dosti, a zdi se mi, da je preveč dolgotrajen.

Če bi ne mogla imeti otroka, bi ga brez pomišljanja posvojila. Mislim, da se niti ne bi kaj dosti spuščala v razne težke preiskave in poskuse oploditve. O samem postopku posvojitve ne vem kaj dosti, a zdi se mi, da je preveč dolgotrajen.

Pomota – že drugič danes sem dvakrat kliknila.

Jaz sem le slišala za par, ki je posvojil dvojčka in kako sta se bala, da se prava mama v tem letu dni premisli. Ta rok se tudi meni zdi odločno predolg: ko so njiju poklicali, so jima dali eno uro časa, da se odločita, mama, ki otroke zavrže, pa ima časa leto dni, da se premisli.
Ostale procedure pa ne poznam.

Zdravo !

Ko sem prebrala zadnje sporočilo, me je zbodla beseda v Brigitinem sporočilu “zavrže”, saj nismo mačke in otroke ne zavržemo ampak jih damo v posvojitev, ker zanje nismo sposobni skrbeti.

Zakaj tako razmišljam ?

Ko sem jaz rojevala pred tremi leti svojega prvega otroka, sem ležala v porodni sobi nasproti deklice, ki je štela svojih 16 let, po izgledu še manj. Njen fantek se je rodil prezgodaj (v sedmem mesecu) in bila sem prisotna, ko so jih ga hoteli položiti na prsi, je s sozami v očeh prosila, naj ji tega ne storijo, saj ga ne more vzeti domov. Ne vem če je kakšna od vas to doživela, toda tisti trenutek se mi je zasmilila,a že v naslednji minuti sem ji to očitala, seveda nisem vedela njeno zgodbo.
Poklicali so zdravnika, okrog nje se je zbralo en kup osebja, vsi so jo gledali kot da bi z lune padla, otroka so seveda odpeljali, naredili so jih nekaj preiskav za hiv, sifilis itd.. Spraševali so jo vse mogoče, vprašanja zakaj hoče dati otroka v posvojitev ji pa niso postavili.

Tisti dan jaz nisem mogla roditi, po 17 urah so me izključili iz aparatov (umetnih popadkov) in me dali v isto sobo kot to deklico. Kako so to mogli narediti,ne vem, saj sem si jaz tako želela svojega otroka in ga nisem mogla roditi (nisem se odpirala) ona pa ga je kar tako oddala. Mogoče so mislili, da jo bom jaz prepričala, ne vem. Prvih pol ure je bilo v sobi vse tiho. V meni je vrelo, toda nisem je mogla kar napasti, saj kdo sem pa jaz da sodim. Počasi je deklica sama začela odpirati svoje srce in moram vam povedati , da tiste ženske, ki to storijo niso pošasti.

Povedala vam bom le kos njene zgodbe. Deklica je zanosila z fantom, ki jo je zapustili takoj ko mu je povedala, da pričakuje njegovega otroka. Splava ni mogla narediti, saj je bila zelo malo poučena , menstruacije pa je imela zelo neredne, tako da sploh ni vedela, da je noseča. Šele v četrem mesecu, ko je bila pri splošnem zdravniku zaradi prehlada ji je le ta povedal, da je noseča. Fant, ki ji je zaplodil otroka ji je rekel, da otrok verjetno ni njegov in ni hotel več slišati zanjo. Tu pa nastopi še njena mati, živela je le z materjo, ki je prav tako tako zanosila kot ona, oče je nezan in noče slišati za vnuka. Kaj ji je drugega preostalo, hodila je še v šolo, mati ji je grozila, da bosta oba na cesti, če ga pripelje domov. Do zadnjega je upala, da ji bo vsaj mati stala ob strani. V bolnici je bila 2 dni, dobila je tablete za ustavitev mleka in ves čas upala, da jo bo vsak nekdo prišel obiskati, ko sem imela jaz obiske je samo jokala.
Da ne govorim kako so jo matrali z raznimi papirji, socialne delavke so se kar vrstile, seveda so ji povedale, da ima čas (mislim da tri leta) da se premisli, kar se mi zdi nesmisel, ker če se enkrat odločiš za to naj bo to za zmeraj.
Jaz sem od vsega hudega dobila še isto noč popadke in šele po nekaj urah so mi naredili carski rez in rodila sem zdravo punčko.
To deklico sem po tistem videla le še enkrat , ko sem se s svojo punčko sprehajala. Le bežno je pogledala v voziček in iz njenega pogleda sem razbrala žalost. Ona si je želela otroka, vem da si je, a zaradi drugih ga ni mogla zadržati.

To je zelo žalostna zgodba , ki se mi je vrezala globoko v srcu,nikdar ne bom pozabila njenega obraza in njenih žalostnih oči.

Pa še nekaj, njenega fantka (dojenčka) so takoj odpeljali v Ljubljano, kjer so ga že čakali novi starši.

N.

Ker

Nika – zelo lepo si napisala. Sama nikoli ne obsojam žensk, ki otroke dajo v posvojitev. Obsojam pa detomore in tiste dame, ki otroke oddajo v rejo in sirotišnico, pa jih nikoli ne obiščejo, ker jih obdržijo le za vsak primer, če bi jim otrok kasneje kdaj prav prišel, ker je pač njihov. Otroku zasirjejo otroštvo in mladost, ter jih čustveno prikrajšajo za celo življenje.

Oddaja v posvojitev pa ima mnogo pozitivnega, saj otrok dobi starše, ki si ga zelo želijo, ga ljubijo in vzgajajo. Otrok dobi dom, ki je verjetno boljši od tistega, ki bi mu ga lahko dala biološka mati. Prepričana pa sem, da ženske ob tem trpijo (razen izjem, ki so vredne svojega denarja!)