Do sedaj vsaj zvečer nismo imeli problemov z uspavanjem našega fantka. Zvečer je med dojenjem zaspal in položila sem ga v posteljico. Čez dan pa že dalj časa zaspi le v vozičku, ob močnem tresenju (grem pač na sprehod po kolovozu ali kar preko travnikov) – kadar dežuje in ne moreva z vozičkom ven, se zgodi da ne zaspi niti za pol urice.
Zadnje štirinajst dni pa zvečer tudi do dve uri traja ceremonija, preden zaspi. Priprava na spanje se začne med sedmo in pol osmo z umivanjem in potem dojenjem. Potem ga položim v posteljico, mali pa bi se tedaj še zabaval – dviga rito, si oglejuje okolico, brca, klati z rokicami. Če zapustim sobo, plane v jok. Ne pomaga, če mu pojem, berem, ga trepljam, božam, ponujam dudo, se vležem zraven, ga nosim gori doli, zibam… Isto je, če ga skuša uspavati mož. Je pa vidno zaspan, torej ga ne silim spat, ker bi pač z možem hotela ob osmih ali devetih zvečer v miru gledat TV. Do sedaj sva ga pustila jokati največ deset minut in potem sva ga spet vzela iz posteljice in malce pocrkljala – nekajkrat je zatem zaspal. Kako pa vi? In čez dan? Ima kdo kakšen praktičen nasvet?

Hvala in lep dan vsem skupaj.

Pomembno je, da vztrajaš vsak dan enako. Po večernem ritualu ga položi spat in odidi ven iz sobe. Če bo jokal, ga pojdi čez nekaj časa potolažit (samo malo, da se pomiri) in spet odidi iz sobe. Tako ponovi nekajkrat potem pa ga kar pusti, bo že zaspal. Če pa le ne bo, ga pojdi potolažit. Jaz sem tako naredila in sedaj moja hči spi celo noč.

Draga Cibi!

Imam deklico, ki je bila rojena januarja. Ko je bila stara 5 mesecev, se je zacelo obdobje (poletje), ko je cez dan vedno manj spala (20 min), pa tudi zvecer je sla spat kasneje-ob 21h.

Z jesenjo in zimo, s turobnimi dnevi, pa je zjutraj zacela spati dlje, sla spat 1x dopoldne (2 uri) in 1x popoldne (1-2 uri) . Med 19 in 20 uro pa kopanje in spat.

Mocno jo je utrudilo tudi kobacanje in poskusi hoje.

Vedno se drzimo pravila, da ko je enkrat v posteljici, je vec ne dvigamo. Ce je kdaj jokala, sem sla dati dudo ali jo ponovno poloziti v posteljico, vcasih tudi po 5X in moram reci, da je nato vedno zaspala sama, najkasneje v 1/2 ure.

Lp,

Darja

V tem forumu je ogromno zapisanega na to temo, samo poišči……

Pozdrav!

Uhhhhh…Kar zmrazilo me je,starsi kako ste dosledni…Se zavedate da je otrok star sele sest mesecev!!!!
Razvajane boste rekli…lepo vas prosim..pa kaj je to kar takega,otroka pac pocrklajte,ce vidite da se trudi vendar nemore zaspati.S tem ga stoprocentno ne boste razvadili…Vse to vam govorim iz lasnih izkusenj starejsa hcerka ima 5 let,mlajsi pa pet mesecev.Nemorem si misliti,da bi jaz lahko pri svojem tako majhnem otroku bila ze v tako meri dosledna, samo dudo in pojdi ven,naj se joka..bo ze..Kljub temu,da vcasih dojencka ponosim malo in pocrkljam,ce vidim,da nemore zaspati..vem da s tem ne gresim.Pa tudi se dovolj casa mi ostane,da se potem zvecer malce sprostim,poklepetam z mozem in naredim nekaj za svojo duso..doslednost boste rekli je potrebno vcapljati otroku ze od malega..saj je deloma res..ampak verjemite pravi cas, in doslednost brez tolerance je potrebna veliko kasneje..vendar se za vecino starsev prav takrat konca.ZAL !! Tudi hcerka vcasih pac je ze tako..da takoj ne zaspi,ko leze v posteljo..zato pa ji povem kaksno prvlajico vec ali pa se pockrljava se malo..MISLITE ;DA OTROKU TO SKODUJE!!
Pa se nekaj…tudi moja poklicna pot je tesno povezana z vzgojo in odrascanjem otrok,zato vam polagam roko na srce starsi..vcasih pa le stopite iz tistih ozkih okvirjev..in se posvetite in predvsem prisluhnite otroku!!
Pa lep pozdrav!!

Draga vrtnica!

Otrok v (zgodnjem) otroštvu pač nagonsko prestavlja naprej vse meje, ki mu jih določijo starši.

Če sem zelo dosledna takrat, ko dajem spat svojega otroka, to še ne pomeni, da je zato otrok prikrajšan za mojo ljubezen, pozornost in posluh preko celega dne.

Pa tudi takrat, ko “samo” pridem dati dudo, otrok lahko čuti mojo naklonjenost in bližino. Ve, da ko me pokliče, sem takoj zraven.

Ne samo iz lastnih izkušenj, tudi iz priročnikov in iz izkušenj drugih vem, da majhen otrok potrebuje zaspati hitro, saj ga predolgo uspavanje lahko še bolj utrudi, to pa vodi v začaran krog, ko zaradi utrujenosti ne more zaspati.
Toda spet je to individualno pogojeno…

Na srečo, ali pa žalost, je naše življenje organizirano tako, da se je treba prilagajati eden drugemu. Tako starši otrokom, kot otroci staršem.

V mladosti se je tega naučiti veliko lažje.

Darja

Darja,

mislim da pretiravaš, za sebe mislim da tudi pretiravam ker sem se v enem od forumov, skoraj “skregala” z mamicami ki so možje “nagnale” v druge postelje in/ali vsi spijo skupaj, kar se meni ne zdi, ampak kar pa ti delaš, je pa nasprotno pretiravanje.

Jaz sem svojo deklico ogromnokrat prenašala in dvigala, vedno sem jo potem dajala nazaj v svojo posteljico, pa tudi ni marala nobenega dodatka (ne dude, ne stekleničke, ne palčka) tako da je bilo precej naporno… Kljub temu sem ob vsakem joku šla pogledat kaj je narobe.

Verjetno je bistvo vzgoje ravno to: PRISLUHNITI OTROKU. Med nosečnostjo sem kar požirala knjige o negi in vzgoji otrok, se poglabljala v strokovne članke in bila polna teorije o vzgoji. Približno do sedmega leta otrokove starosti sem imela vse splanirano (urniki, jedilniki, primerne igrače). Danes se na vse to samo smejim. Ko sem imela v rokah svojega fantka, nisem mogla drugače kot da se ravnam po njem. Veliko, veliko smo se mu posvečali in ga crkljali (tudi babica), se prilagajali njegovim željam – pravzaprav potrebam in prav nihče se zato ni čutil prikrajšanega. Zelo malo omejitev je imel (a tiste je dosledno spoštoval) in kazni skoraj ni poznal. Smo se pa vseskozi veliko pogovarjali z njim. Priznam pa, da sem bila nekajkrat tik pred tem, da eksplodiram.Dosledna sem bila le pri odnosu do nasilja – nasilnih igrač ni smel imeti. Nekateri so me svarili, da bo razvajen in neprilagodljiv, a v sebi sem nekako čutila, da ne bo tako. Zdaj je star 7 let in lahko rečem, da je precej neproblematičen otrok. Vzgojiteljica v vrtcu pravi, da ima izrazit čut za soljudi in menim, da je to posledica tega, ker je sam zadovoljen in vesel otrok. Kar pa se tiče spanja – že od približno tretjega leta zaspi ob desetih zvečer in vstaja ob cca sedmih zjutraj. Do lani je kakšno uro spal še popoldne, letos pa ne več. To me je dolgo skrbelo, a sta me pediatrinja in psihologinja potolažili, da so očitno njegove potrebe po spanju zadovoljene, saj je precej živahen in vedno poln energije. O brezuspešnih poizkusih, kako ga spraviti spat prej, pa raje ne bi.

Saj mi ni težko fantka pocrkljati ali nositi, toda dve uri???

Draga Čibi,

moram ti priznati, da sem v začetku tudi sama doživljala in premišljala podobno kot ti, kajti mnogi so me svarili, da mora otrok sam zaspati v svoji posteljici, bla, bla, bla. Ker nisem prenesla otroškega joka, sem se pač podredila dekličinim potrebam in res sem jo tudi sama nosila TUDI po DVE URI, če je bilo tako (mislim, da velikokrat tudi še več), tudi po dve uri sva se skupaj kobacali in crkljali po zakonski postelji. In za niti eno samo, samcato minutko mi ni žal, saj sedaj, ko poslušam predvsem svoje srce, ne pa sto različnih nasvetov, veliko bolj uživam v njeni bližini. Tudi temu sva se z možem prilagodila, da del noči spi z nama v zakonski postelji (ker drugače ponoči ne zaspi nazaj), verjemi, da se naučiš spati z otrokom, kmalu pa tudi uživati. Za crkljanje z možem poskrbiva predno se ona prikobaca, ali pa se midva preseliva kam drugam.

Pa šr to: za gledanje TV in počivanje boš imela dovolj časa, ko bo otrok starejši!!!!!!!!!!!, boš videla kako hitro bo to

Draga Nives!

Ni se potrebno kregati po forumih,kajti vsak ima svoje izkusnje pri vzgoji otroka.Vsaka mamica najbolje pozna svojega otroka.Vsak pa je osebnost zase in se mocno razlikuje od drugih otrok; vrstnikov…..hvala bogu!
Vendar je vsak nasvet dobrodosel za vsako mamico,ki se znajde s svojim otrokom velikokrat v tezavni situaciji.Tolazimo se lahko s tem,da vsaka tezava enkrat premine…Bog nedaj ,da pa bi otrok zaradi nje imel kasneje probleme,ker nanjo nismo bili ustrezno pozorni ali pa smo jo celo potisnili nekoliko v ozadje.ces,saj bo minilo samo od sebe.
Pri tvojem primeru draga Nives;pri tvoji hcerkici pa sem skoraj prepricana,da je sigurno imela kaksno stvar na katero je bila navezana,ce ni bila to dudica in ne steklenicka,pa tudi plenicka ne,….Katera ji je bila v oporo,s katero se je pocrkljala,da se je umirila.
Mogoce se je pa pocrklala pri tebi,ce sta se se dojili..sigurno je pa bilo nekaj.(odejica…ljubkovalna igracka..itd) Razmisli!!

Čibi,
oprosti za tale zadnji stavek s TV, sem prehitro (in preslabo) prebrala tvoje pismo.

Jaz bom povedala takole: sto ljudi, sto čudi. Vsak otrok in vsak starš ima svoje principe. Nekateri zaspijo takoj (kot naprimer moj, hvala bogu), nekateri se pa crkljajo. Kaj bi bilo šele, če bi za vse otroke in starše veljal en vzorec??

Imam 11 let staro hćer,s katero je bilo veliko problemov pred spanjem.Ure je trajalo,da se je umirila in zaspala.Takoj, ko sem se odmaknila od nje,se je prebudila in zajokala. Bilo je kot nočna mora. Enako je bilo s spanjem preko dneva . V posteljici je spala 5-1O minut,v mojem naročju pa lahko tudi nekaj ur.Zdaj imamo še 5 mesečnega fantka, ki pa se na vse moje nežnosti in poskuse uspavanja odziva drugače – “jih upošteva ” in mirno zaspi. Pametnejšega odgovora kot da sta to dva popolnoma razlićna otroka , do sedaj nisem našla

Ko pri nas odpovedo vse običajne metode uspavanja ( prsi, zibanje, da se vležem poleg…) malo dava v stolček za hranjenje in jo tako kot v vozičku, sem pa tja ..in zaspi.
Podnevi jo pustiva, da spi kar v njem, saj ima več stopenj ( polsedeči ), zvečer pa jo nežno vzameva ven in položiva v posteljo. Ni idealno, pomaga pa.

čao!

Toliko besed glede tega, a zdaj je končno nekdo v parih stavkih povedal, kako je z otroci. Bravo!!!!!!!

Pozdravljena,
Imam sina starega 2 leti. Od vsega začetka smo imeli težave z uspavanjem. Sama, kljub nasvetom prijateljic, nisem imela srca, da bi otroka pustila jokati, češ vztrajati moraš in potem ne bo več težav z uspavanjem. Tako sva se navadila, da sem se vsak večer vlegla z njim na posteljo, mu pela in govorila, dokler ni zaspal. Na začetku je to trajalo tudi uro ali dve, danes le še 10 minut. So pa tudi večeri, ko se moj sin sam odloči, da bo zaspal v svoji postelji in potem tudi dejansko zaspi. Moram reči, da mi ni žal za vse večere crkljanja, saj sem videla, da otrok to dejansko potrebuje in se mi ni zdelo smiselno, da bi ga puščala jokajočega v temi. Sicer pa bo še prehitro zrasel in bo konec takšnih prijetnih trenutkov. Naj vam to ne bo v breme, še lepše pa bo, če se vama pridruži očka in tako vsi uživate v skupnih trenutkih crkljanja. Veliko sreče!
Andrea