OTROK NE SPI SAM
Zdravo!
Naj vam opišem naš problem.
Najina 19 mesecev stara punčka ne mara svoje otroške posteljice, kako naj jo privadiva, da bo spala sama? Poskušala sva že vse mogoče a “noče” zaspati. Še najlaže zaspi v zakonski postelji, vozičku ali na rokah.
Pravijo, da je to že razvajenost in da bi jo morala par noči pustiti jokati, potem pa bi spala celo noč, vendar se nama takšna rešitev zdi malo kruta.
Kakšne so vaše izkušnje in kako ste vi reševali takšne probleme?
Lep pozdrav in hvala za odgovore.
Zdravo!
Preberi nekaj na temo otrok joka in se zbuja, tam sam že nekaj napisala na to temo.
Moje stališče je da otrok mora biti v svoji posteljici, vendar pa nikakor pod pritiskom in z jokom….
Rešitev je več: lahko preurediš posteljico, kupiš kakšen dodatek, novo pisano rjuho, noter položiš igračko ki si jo otrok želi, lahko se čez dan kaj igrate v posteljici, lahko jo postaviš ob svoji postelji, pa se držite za roke čez ograjico, lahko kupiš tiste viseče pojoče okraske, uglavnem lušnih variant je tisoč….
Če pa pustiš otroka jokati in vztrajaš zgrda bo še slabše, ker bo otrok mislil da je “kaznovan” ali bo povezoval posteljo z jokom in slabimi občutki posledično bo še slabše……..
lp
Tudi jaz sem mnenja, da otrok sodi v svojo posteljo. Tudi jaz sem imela take probleme, potem ko je en teden spala pri meni, ker je bila hudo bolna. Ko pa je ozdravela, sem jo dala v posteljico. Jokala je skoraj dve uri skupaj, potem pa zaspala. Od takrat nimam več problemov s tem. Tudi zdaj, ko je stara 5 let, še pride k meni, vendar sva zmenjeni tako, da pride za minuto in gre nazaj v svojo posteljo. Vedno pa me sredi noči vpraša, če lahko pride k meni. Vedno ji dovolim in hkrati ji rečem, da samo za eno minuto, pol pa nazaj. In ona se s tem strinja. Malo se pocrkljava in stisneva, pa je takoj bolš. Se je pa tudi že zgodilo, da je imela srečo, ker sem tudi jaz zaspala nazaj v tisti minuti in je prespala pri meni. Drugi dan, na račun tega , ni bilo težav.
Srečno
Živjo!
Najprej ti bom omenila spalne navade mlajše hčerke, saj so se odvijale do pred kratkim in so še sveže. Težave s spanjem so se začele takoj, ko sem jo prenehala dojiti. Reševala sem jih tako, da sem se, ko je bil čas za spanje, položila otroka v posteljico, ki je stala poleg moje, na katero sem se ulegla jaz. Prijela sem jo za rokico in čakala, da je zaspala. Saj veš, občutek varnosti. Tudi mož je izmenjaje sodeloval. Ko otrok raste, tudi dozoreva in ne potrebuje več vsakodnevne pozornosti pred spajem. Ko je pri približno 5-letih dobila svojo sobo, sem ji pred spanjem brala pravljice in občasno tudi zaspala poleg nje za kake pol ure. Ko sem odšla od nje, je mirno spala, vrata pa so bila odprta. Se je pa občasno zgodilo, da je ponoči prišla k nama v zakonsko posteljo in nisva nič komplicirala, saj sva vedela, da to ne bo trajalo večno, čeprav je bil včasih občutek tudi drugačen. Sedaj, ko je pred petnajstimi dnevi hčerka praznovala 11. rojstni dan, pa se je pričela obnašati popolnoma drugače. Sama se odpravi spat, zapre vrata za seboj in spi do jutra. Niti slučajno naju ne pusti vstopiti v sobo. Moram priznati, da naju je ta nenadna sprememba kar šokirala. Ne boš verjela, toda isto se je dogajalo z drugo hčerko, ki je tri leta starejša in je ravno tako po enajstem rojstnem dnevu obrnila svet na glavo. Sedaj z obema ni nikakršnih težav in obe hodita spat okrog 22. ure. Šele sedaj vem, da se je izplačalo “veliko” potrpeti. Z možem pa imava sedaj mir in veliko časa drug za drugega.
Še nasvet: ne pusti otroka jokati, ker je to srce parajoče za vse, lahko pusti kakšne posledice na otroški duši, saj se lahko v kasnejših letih pozna v vedenjskih motnjah. Otrok, čim manjši je, več pozornosti in občutek zaželjenosti potrebuje in mislim, da to še ni razvada, saj mu s tem zagotavljamo med drugim tudi osnovne otrokove potrebe.
Vem, da je v tem obdobju za vaju težko, toda sprejmita jo z vsem srcem, čeprav bo treba jezo tudi marsikdaj potlačiti.
mi pa smo te probleme reševali tako, da sem kupila lepe , prikupne svetleče nalepke in vsakokrat ko je šla hčerka spat sama sem ji zjutraj na posteljico nalepila nalepko, da jo je zvečer gledala. Kar veliko prikupnih nalepkic je gor, od rožic, zvezdic, lunic ribic…. Sedaj trajalo je tja do tretjega leta, mogoče malo manj, potem pa je že iz navade zaspala sama in sedaj nimamo težav.
Naj samo enkaj dodam
jaz spim v drugi sobi, ker so me iz moje postelje izrinili otroci in žena seveda 🙂
Malo šale, ampak je vse res. Nikar se ne obremenjuj s tem kje spi. Moja mama je vedno rekla:
” Ko se boš oženil bo že vse dobro”
Mnenje pa je, otroci tako hitro odrastejo, da se bo kaj kmalu zgodilo, da ne bodo želeli biti več v vašem stanovanju, kaj šele v svoji postelji. Imejmo jih radi, dokler se hočejo stiskati k nam, potem jim bomo pa šele morali pomagati.
Nekdo je rekel: ” In svet se vrti, vrti, vrti….”
Primož
Zdravo!
Najprej se vam vsem prav lepo zahvaljujem in odgovarjam na
podvprašanja…
ANITA; NE MOJA PUNČKA ŠE NIKOLI NI SPALA V SVOJI POSTELJI….vsaj sama tako,da bi se zavedala ne. Nosila sva jo in jo potlej dala v posteljico…za kratek čas seveda ker se je vedno kar hitro po tem zbudila…instinkt ali kaj…HVALA ZA MNENJE
PRIMOŽ; KAJ SE VAM NE ZDI, DA TUDI STARŠI ŽIVIMO IN IMAMO TUDI DRUGE POTREBE kot so morda….INTIMNOST… POGOVOR V POSTELJI PRED SPANJEM (med partnerjema)….vsesplošna komunikacija in razumevanje.
…ali se morda motim? ne vem…naglas premišljujem.HVALA ZA MNENJE
Še vedno je odprta tema na prvo zastavljeno pismo in pozivam vse…
Kakšne so vaše izkušnje in kako ste vi reševali takšne situacije?
Lep pozdrav in hvala za odgovore.
O tej temi se je na forumu že razvila debata približno pred tremi meseci. Priporočam ti, da si ogledaš tudi takratna mnenja. Sama sem zagovornik stališča, da potrebuje otrok veliko topline in nežnosti in tudi spanje v skupni postelji s starši mu to lahko nudi. Bodi srečna, da se k tebi stisne malo bitjece. Otroci zares še prekmalu zletijo in domačega gnezda. Tudi naš mali je vsak večer mirno zaspal v objemu enega od naju in če se je ponoči zbudil, se je počutil varnega in je mirno zaspal dalje. Nočnih mor, joka, vstajanja sredi noči (razen redko ob boleznih) ter neprespanosti nismo poznali. Toplo ti svetujem, da jo čez noč preselita k vama. O travmah, ki so posledica občutka zapuščenosti in prestrašenosti, če otroka puščaš jokati brez tolažbe, pa so pisali že mnogi naši in tuji strokovnjaki. Otrok zagotovo preneha jokati, a kaj se dogaja v njegovi notranjosti, je druga zgodba. Zares si ne predstavljam, da bi kot mati lahko prenesla dojenčkovo stisko, ki jo izraža z jokom in bi mu ne skušala pomagati.
Pozdravljena,
oglej si debato na to temo –
http://med.over.net/phorum/read.php?f=11&i=726&t=726
LP,Kaja
Zdravo,
mislim da otrok, ki spi v svoji postelji, nikakor nima travme zaradi občutka zapuščenosti in prestrašenosti, kot opisuješ, če ne bi pa čisto vsi počez in podolgem spali skupaj v gromozanskih posteljah, z dedki in babicami povrh (prav na smeh mi gre ta razlaga….)
Otroci potrebujejo ljubezen, razumevanje, skupne trenutke in LOČENE trenutke, da lahko dozorijo v samostojne, ljubeče in razumevajoče ljudi.
Seveda v prvem letu se lahko naredijo občasno izjeme, sama jih nisem delala iz strahu (kar sem že pojasnila v prejšnjih temah, bala sem se da bi zaspala pa bi otrok padel ali bi ga stisnila). Sedaj pa je punčka stara 5 let in kot tudi vsi otroci ima kdaj moreče sanje, ali jo kaj prestraši, in problem rešiva tako, da ona pride k meni, se stisne, reče mi da jo je strah ali da je grdo sanjala se mal stisneva, potolaživa, in punčka gre sama spat nazaj, in prepričana sem da zaradi tega ne bo imela občutka zapuščenosti in prestrašenosti.
lep (malo manj soparen) dan vsem
Popolnoma se strinjam z Nives. Otrok je nedvomno lahko samostojen – vsaj kar se spanja tiče, pa ga imamo zaradi tega enako radi. Sem tamala pri hiši, vendar odkar pomnim, sem spala v isti sobi kot sestra in super sva se imeli. Igra od jutra do večera. Še na kraj pameti mi ni prišlo, da bi spala pri starših in z veseljem sem prespala pri sestričnah, ko sem bila na počitnicah. Sem zaradi tega, ker sem tako hitro “odrasla”, kaj zamudila?
Sicer pa se malce tudi sama sprašujem, kdaj pa je vendarle pravi čas, da začneš otroka privajati na samostojno spanje in tudi na to, da po pravljici ali pesmici ali igrici vendarle sam zaspi.
Pozdravljeni,
imam hčero staro 16 mesecev. Do približno 10 mesecev je spala skorajda celo noč, v svoji posteljici, potem pa se je začela prebujati večkrat na noč. Ker sem jo dojila, je seveda takoj spet zaspala. Približno dva meseca pa naša punčka polovico noči prespi pri naju z možem. Zvečer gre spat v svojo posteljico in tudi brez problema zaspi. Vsako noč pa se zbudi nekje med polnočji in eno zjutraj in noče več spati v svoji posteljici. Verjemite poskusila sva že vse, od tega, da sva ji dala stekleničko, ki jo do 13 meseca nikoli ni imela, do tega, da sva stala ob poslteljici in jo tolažila, nosila po rokah. Nič ni pomagalo. Več kot dve uri skupaj je lahko bedela, pa ni zaspala. In tako je pristala v najini postelji. Sedaj je stvar takšna, da ko zajoka, jo eden od naju prestavi v najino posteljo in punčka zaspi nazaj dobesedno v trenutku, in to tako, da se z rokico dotika enega od naju. Vedno sem mislila, da bo moj otrok spal sam, ker je tako prav, ampak sedaj vidim, da najina punčka enostavno potrebuje najino bližino tudi ponoči in se zaradi tega ne obremenjujem več- prepričana sem, da bo, ko bo pač pripravljena, celo noč prespala v svoji posteljici- do takrat bomo pač spali v troje
le dan vam želim
Pozdravljeni vsi!
Meni ni nikoli še na kraj pameti padlo, da bi otrok pa vedno spal pri naju… Že od prvega dne, ko smo ga prinesli domov, spi v svoji posteljici. Tudi ko sem ga dojila še po trikrat na noč, sem ga dajala nazaj v posteljico…Res, da je prvih štirinajst dni tu in tam zajamral in da sva ga morala te prve dni malo pobožati in mu dati dudo, pa je vendar vedno zaspal.
Zdi se mi, da je tudi najbolj srečen, ko vidi, da je vsvoji posteljici.
Zdaj je star 4 mesece in že dva meseca spi celo noč. Zdaj celo od 9 do pol sedmih zjutraj. Moram priznati, da sem osebno nenaklonjena družinski postelji, ker se mi zdi nočno dojenje nepotrebno…
Otroka dojim in ga imam namen dojiti še zelo dolgo, vendar mislim, da je za cartanje veliko drugega časa!!!
Res, da ga zjutraj vzameva v posteljo in se skupaj caratmo…tega se otrok zelo veseli; če pa bi spal pri naju, bi takega veselja ne bilo…
To, pa da mora mož spati v drugi sobi, se mipa zdi od sile… saj sta vendar najprej mož in žena in šele nato sad njune ljubezni… kljub temu, da je zanju otrok najpomembnejši in razumljivo prvi… tudi pri nas je naš sin zdaj na prve4m mestu, vendar mislim, d abo nekoč moral odrati in spoznati, da pa vedno ne bo tako…
naš Jakob je zadovoljen in dobrovoljen malček…
lep pozdrav, Anita
ponovno vsi lepo pozdravljeni!!!!!!!!!!!!!!!!
KATJA; zahvaljujem se vam za informacijo.
odprli smo kar prijetno debato in vsem se lepo zahvaljujem vendar kar se tiče obsojanja en drugega…mislim…zarečenega kruha se največ poje… tudi jaz sem bila pametna čez čas pa se je meni kar hitro zgodilo isto ali še huje!
PRIMER: od kolegice hči…moja pa tega nikoli nebo počela… kako je lahko tako popustliva… saj mene pa uboga, če ji rečem “NE” …BLA, BLA,BLA
DEJSTVO; NE OBSOJAJMO DRUGEGA.
VZGOJA JE TEŽKA IN VSAK DELA NAPAKE.
OTROCI PA SO NAJVEČJI PSIHOLOGI.
če se kdo ne strinja naj pove.
hvala za vaša mnenja zelo ste mi pomagali…in zelo bi bila vesela, če se še kdo pridruži.
Še vedno je odprta tema na prvo zastavljeno pismo in pozivam vse…
Kakšne so vaše izkušnje in kako ste vi reševali takšne situacije?
Lep pozdrav in hvala za vaše izkušnje………MAJA
Pozdravljeni
Čeprav se v debato vključujem malce pozno, pa vendar želim deliti z vami nekaj izkušenj. Z ženo imava dve hčerki, obe imata svoje posebne navade v zvezi s spanjem.
Najbolj zanimivo pa je to, da se te spalne navade še vedno spreminjajo (obe sta prešolski), s tem, da enkrat ena, drugič druga bolj ali manj komplicira pri odhodu v posteljo. Vsaka ima sedaj svojo sobo, pred tem pa sta punčki dve leti spali v isti sobi.
Vendar pa hujših težav ni. Bile pa so na začetku, kot tudi sami ugotavljate.
Otrok je osebnost že v trenutku rojstva. Vzgoja mu mora dajati trdne smernice, kaj sme in kaj ne – saj se bo le tako lahko pravilno vključil v družbo.
Katera metoda je najbolj pravilna ?
Menim, da tu ni univerzalnega pravila. Vendar pa sem pri vzgoji z uporabo poznavanja osebnostnih tipov ljudi ugotovil, da lahko kontroliram situacijo (in otroško odzivanje). In to ni krutost. Če situacije ne boste nadzirali vi, jo bo ulica in stihija.
Otrok ni samo dober psiholog. Je tudi učinkovitejši od fotokopirnega stroja. Kopira (in izkoristi) vsako obnašanje, negotovost, preveliko popustljivost. In tudi to je popolnoma normalno.
Starši nismo nikoli idealni. Zato vsi delamo napake. S tem se je potrebno sprijazniti. Lahko se le trudimo, da je teh napak čim manj. Ker bodo naši otroci ponavljali naučeno – in naše napake.
Otrok naj le ima prednost. Vendar – če boste zaradi otroka porušili pristen odnos med partnerjema, bo imel otrok slabo prihodnost – življenje ob enemu od staršev (po možnosti še z drugim partnerjem). Partnerja MORATA imeti tudi čas samo zase in za negovanje medsebojnega odnosa.
Zato tudi tu izbirate med navideznim “zlom” in pravim zlom. Otrok pa bo nekhal tuliti le 10 sekund po tistem, ko mu boste izginili iz vidika (če je razvajen bo morda trajalo malce dlje). Ne pozabite tega ! Trpite vi, otrok pa vedno le preizkuša meje svojega vpliva.
Jaz imam dve hčerki, ki sta bili zelo različni kar se tiče spanja.
Starejša je bila pravi angel. Od vsega začetka je spala sama, z njo ni bilo ponoči nobenih problemov. Zjutraj je počakala v svoji posetljici, dokler jo nisem prišla iskat. In to je trajalo do njenega 4 leta. Potem je začela vstajati sama.
Mlajša pa je njeno nasprotje. Od majhnega je bila vajena spati v svoji posetljici. Ko pa je se je začela plaziti po vseh štirih, je postal ves svet njen in z njim tudi mi. Po cele noči je vztrajno lezla iz posteljice (kljub ograji) in se plazila k nama v posteljo. Vedno sem jo nosila nazaj. Potem, ko je bila malo večja, je najprej zvečer počakala, da sva midva zaspala in se prikradla k nama sredi noči. Velikokrat tudi vedela nisem, da je prišla k nama, saj se je tako mirno spala. To, da je hodila sredi noči v najino posteljo, me niti ni motilo. Bolj me je motilo, če je prišla takoj , ko sva se z možem legla v posteljo. Ko je bila stara pet let, je to navado počasi opustila. Sedaj pride samo še včasih, ponavadi sredi noči. Verjetno se ji kaj sanja in jo postane strah. In moram reči, da jo včasih kar malo pogrešam.
Ko pa sta bolani, pa tudi vprašata ne, če smeta pri nama spati. Takrat že zvečer prideta bivakirati v zakonsko posteljo.
Tudi jaz sem mnenja, da mora otrok spati v svoji posteljici. Vendar mi pri mlajši to ni uspevalo. Dosegla sem le to, da je prihajala sredi noči, pa čeprav sem bila zelo vztrajna in sem jo vedno nosila v njeno posteljico. Tako sva z možem še vedno imela zvečer čas drug za drugega, otrok pa je spal pri nama.