Spoštovani!
Na moje vprašanje težko najdem odgovor ali pomiritev. Moje otroštvo je ostalo v lepem spominu, danes pri 30 letih pa me je že strah lastne smrti in sicer bolečin in zavesti ob umiranju. Prav tako me je strah tudi za smrt mojih bližnjih. Nekje ste omenili, da to sčasoma mine, vendar se ta strah vedno vrne ob različnih obdobjih. Opravljam dokaj odgovorno, intelektualno delo in sem neprestano v pogonu, vendar ko imam vmes kakšen prost trenutek, pa uf, nehote se spomnim na to. Svoje družine še nimam, in občutek imam, da je starost pravzaprav že tu. Sicer sem zdrava in nimam nobenih posebnih težav.
Hvala!

Spoštovana,

strah pred smrtjo je lahko povsem naravni logični zaključek sicer podzavestnega, vendar vsakodnevnega sprejemanja informacij z javnih občil o smrtni ogroženosti managerjev, kamor bi vas glede na vaše pisanje zlahka uvrstili. Potrebujete preureditev izrabe prostega časa, več neformalnega druženja z okolico, morda celo včlanitev v kakšno pol športno društvo. Če strah ne bo minil, morate vsekakor obiskati psihiatra, vendar se morate tudi pripraviti na možno jemanje zdravil, ki pa ne bo le kratkotrajno.

Spoštovani!
Hvala za odgovor. Vendar sem se zamisilila ob zdravilih, saj nam nič na svetu ne more preprečiti miniljivosti. Verjetno sem pa bolj občutljiva na to. Prosti čas, ki ga je bolj malo, pa res ne izrabljam najbolje; iščem delo, da delam. Ob smrti bližnjih pa sem vedno čutila neko odmaknjenost, ni bilo čustev v meni, ker nisem želela čutiti bolečine, želela sem le, da je vse čimprej mimo, da bi pozabila, da se je sploh kaj zgodilo.