Pozdravljeni,
Stara sem 21 let, na vas pa se obračam, ker sem popolnoma obupana in res ne vem kako naprej.
Postal a sem namreč neverjetno neučinkovita v šoli, oz. pri vsaki stvari, katere se lotim. Vpisala sem se na fakulteto (PF), ponavljam 1. letnik, sedaj pa spet ne bom uspela opraviti vseh izpitov. Priznam, prvo leto se res nisem trudila in sem se prijavila samo na tiste izpite, kateri zadoščajo za ponavljanje letnika. Letos pa sem nameravala nadoknaditi zamujeno, vendar zmeraj, ko se poskušam pripraviti k učenju čutim grozen strah pred le-tem. Vem, da se ne sliši brezupno, vendar, verjemite – je. Skratka, kadar sedem za knjigo čutim dobesedno fizično bolečino: stiskanje v prsih, včasih ostro bolečino na področju srca, vročico…in tako si niti strani ne morem prebrati.
Naj povem, da sem bila v osn. Šoli in gimnaziji (do 3. letnika), zmeraj med najuspešnejšimi brez posebnega truda za to. Pravzaprav je bilo vse v najlepšem redu, do depresije, katera se mi je pojavila v 2. letn. gimn. Vzroki: 2 leti pred tem je po desetletni bolezni (tumor na možganih, kasneje rak na jetrih, pljučih,ledvicah…) umrla moja mama. Nikoli, vse do zloma v 2. l., nisem kazala posebnih čustev v zvezi s tem (namerno). Zavestno sem se trudila biti močna pred njo, očetom in vsem, ki so tragedijo spremljali. Vso moje otroštvo sva z očetom preživela po bolnišnicah – čez teden vse popoldneve, čez vikende pa kar cele dni. Kakorkoli; ko me je vse skupaj dohitelo sem postala potrta, misel na samomor moje edino upanje, šola pa zadnja skrb. Kasneje me je najboljša prijateljica »odvlekla« k psihiatru. (Oče, ki ga zame zelo skrbi, je pripisoval mojo potrtost razdoru s fantom, sama pa ga tudi nisem nikoli vznemirjala z lastnimi problemi). Psihiater mi je predpisal Cipramil, pred enim letom sem z jemanjem prenehala, res, da sem si delno opomogla v zvezi s travmami iz preteklosti, vendar so se me lotile težave z učenjem in bi se zdaj najraje kar ubila zaradi le-teh.
Imam zelo nizko samopodobo, ko sem to omenila psihiatru je povedal: »Kako pa to? Pri tem pa vam jaz res ne morem pomagati.«
Ker sem že predolga, se bom poslovila. Zanima me kaj bi mi Vi svetovali, upam da kaj drugega kot pa naj se pogovorim s psihiatrom, ker mi resnično moj ni znal (oz. imel časa) pomagati.
Hvala, lep pozdrav
Hana S.

Sppštovana Hana S.,
kadar ima človek, ki pokaže veliko uspešnost v srednji šoli in je dobro prestal depresijo, tako izrazite študijske težave, da pri enainvajsetih letih še vedno obiskuje prvi letnik ,je verjetno nekaj narobe z izbiro študija in motivacijo ali pa depresija še ni povsem minila.( nizko samospoštovanje je namreč tudi del depresivnih težav, misel ” da bi se ubila” tudi).V kar največji meri se oprimite sistema pozitivnega mišljenja,poiščite pomožno področje uveljavljanja ( šport, umetnost)Pri svojem psihiatru pa le preverite, če so vsi kriteriji za depresijo res izginili, ali pa so se le pritajili in še potrebujejo ukvarjanje z njimi.