Spoštovani!
Prosim za Vaše mnenje. Stara sem 30 let in po prvem otroku me je doletela huda depresija. Ker nisem tega nikomur zaupala, sem se po šestih mesecih trpinčenja zlomila in poiskala pomoč. Po treh mesecih jemanja Zolofta, ob razgovorih s psihiatrom in predvsem močno voljo, da ozdravim, sem jo premagala. Vendar pa me je po skoraj končanem zdravljenju zapustil mož. Po dveh mesecih, medtem je redno obiskoval otroka, sva ponovno zaživela skupaj. Nekaj časa je trajalo, da mi je pojasnil zakaj je pravzaprav to storil, da sem mu odpustila, in da lahko živiva naprej. Naj vam povem, da sem sicer bolj občutljive narave, da se z možem poznava že 11 let, da se imava zelo rada in da sva v tem času že marsikaj doživela ( preko študija, prve službe, stanovanja….), zato težko razumem njegovo ravnanje. Mož pravi, da se je enostavno umaknil, ker ni več zdržal mojega joka….Bil je jezen name, predvsem pa nase, ker je bil nemočen, ker mi ni znal pomagat, ker se je počutil krivega za moje stanje… Skušala sem mu dopovedat, da potrebujem njegovo ljubezen, toplino… on pa je bil ves čas samo jezen…to me je še bolj potrlo… in začaran krog je bil tu. Kričal je, naj že zberem voljo in naj se sestavim, da me otrok potrebuje, predvsem pa da naj neham jokat, ker mi ni nič hudega, da vse imam, kaj bi sploh še rada, in da naj ga z jokom ne izsiljujem, ker ne bom nič dosegla….Jaz pa si nisem znala pomagat…. Nazadnje ni več zdržal. Oba sva bila utrujena, neprespana….Čez dan mi je pomagala mami, mož pa je po skoraj celodnevni službi tudi veliko skrbel za otroka ( ga tolažil ob krčih, previjal, kopal…) saj sem po carskem rezu dolgo okrevala, da o psihičnem stanju sploh ne govorim, ker se nočem niti spominjat kaj sem čutila takrat ob otroku..
To je moja zgodba. Sinko je najin sonček, kmalu se bom vrnila v službo, kar se že veselim, z možem se imava rada in življenje gre dalje z vsemi vzponi in padci. Celo razmišljam o drugem otroku…
Zdi se mi kot da sem imela hude sanje. Pa to vendarle niso bile. Bilo je življenje in ostal mi je grenak priokus, predvsem ker možu ne zaupam več toliko…..
Hvaležna bom za vsakršen odziv.
Lep dan vam želim!

Spoštovana Ema,
poporodna depresija je stanje,ki največkrat ni obvladljivo le z lastnimi silami in/ali partnerjevimi spodbudami, ampak potrebujue zdravila.Čim prej začnemo zdravljenje, tem boljši je uspeh in manj časa traja trpljenje.Če boste želeli ponovno zanositi, se prej pogovorite s svojim psihiatrom, da se bosta v na vašo nosečnost in možnost ev. ponovnega izbruha depresije ustrezno in pravočasno pipravila.Poporodna depresija ni nobena sramota, ampak velika nevšečnost, ki se jo je treba ciljano lotiti.