Sposobnost ljubiti
Upam, da mi boste lahko pomagali razumeti in razrešiti moj zaplet. Ugotvaljam, da nisem sposobna ljubiti.
Vsakič, ko sem bila s partnerjem, sem se po določenem času, ko sem zadovoljila v veliki meri svoje potrebe po spolnosti, nežnosti, pogovarjanju, sem prišla do točke, ko sem hotela oditi.
Nekako doživljam moške kot prehodne točke v mojem življenju.
Ne gre za to, da bi se jih naveličala. Gre za to, da ko sem potešena, bi kar prekinila odnos in bila spet malo sama.
Ni mi ravno v čast, to kar tu govorim. Ampak tako je.
Počutim se porabniško in površinsko.
S pomočjo terapevtke sem prišla do spoznanja, da počnem ravno to, kar je počel oče v naši družini. Ko se je umestil, ko se je rodilo dvoje otrok, ko je zadovoljil nekako svoje potrebe po družini, se je nehal zanimati za nas otroke in tudi za ženo. Enostavno je bil odsoten. Sedel je pri mizi, ampak je bil z mislimi drugje. Večino časa je molčal. Veliko je bil odsoten tudi sicer.
Sama sem se zato počutila nepomembno, vsaj ne dovolj pomembno, da bi oče bil bolj ljubeč, bolj pozoren. Dejansko me je spregledal, me zanemarjal. Torej, vse kar spada k odsotnemu očetu.
Moje nevrednostne občutke, občutke nepomemnosti, sem očitno predelala v enak njegov vzorec.
In, ko mi je terapevtka rekla, da temu, kar je dajal naš oče, ni moč reči ljubezen, ampak potešitev, se je v meni zgodilo nekaj čudnega. Naenkrat sem morala priznati, da nas oče ni ljubil. Ni znal, ni bil sposoben.
In sedaj, sebe vidim kot njegovo “nadaljevanko”. Isto počnem jaz moškim.
Kaj mi predlagate? Ali se lahko naučim ljubiti? Ali sem sploh sposobna ljubiti?
(starost 33)
Spoštovana Jasna,
z vašo terapevtko se bosta morali dokopati do ključne zavore ali zavor, ki vam branijo popolno vživljanje v občutja drugih, uspešno sprejemanje svoje psihoseksualne vloge in pristno čustveno rezonanco.Predvidevam, da tega ne boste dosegli po bližnjici ampak z vztrajnim prizadevanjem.To pa je tudi bistvo psihoterapije.