Sam sem že nekajkrat prebiral ta forum, in moram reči da je eden izmed najboljših v naši deželi.

Moja zgodba pa je sledeča. 3 leta nazaj sem spoznal prvo punco, se vanjo zaljubil in bil neskončno srečen z njo, prav tako pa je tudi ona čutila. Zdelo se mi je kot, da so se mi uresničile sanje, vedel sem da sem našel sorodno dušo, in bil neskončno hvaležen “usodi” da sma se spoznala. Nato se je zgodila prometna nesreča, kjer sma bila udeležena kot sopotnika (sedela sva na zadnjih sedežih). In ona je umrla…

In od takrat naprej sem se spremenil. V meni se je podzavestno rodil občutek krivde, ki je kot se je kasneje pokazalo, meni osebno in pa ljudem okoli mene prizadejal ogromno škode. Zdelo se mi je, kot da sem vezan na prvo ljubezen, kot da ne smem več plesat, se smejat, biti jaz, ljubiti drugo osebo… Nekaj v meni mi je venomer govorilo:”KRIV SI!” Podzavestno sem se vedno krivil za nesrečo ki se je zgodila in v skladu s tem venomer hudo prizadeval samega sebe. Pravi jaz, imam zelo rad pristne in prijateljske, globoke odnose z ljudmi, tiste od katerih čutiš da si srečen ker si tam za njih in oni zate tukaj… Od takrat sem spoznal nekaj ljudi, in venomer je bil končni produkt tega, da sem se do njih obnašal nesramno, da bi jih odgnal, ker si jih ne zaslužim, KER SEM KRIV… In s takimi dejanji sem ZELO prizadel samega sebe, in pa ljudi ki so mi zaupali. Kadarkoli je kdorkoli ki mi je bil blizu zares naredil napako, sem jo jas prevzel nase, avtomatsko sem si rekel, itak si kriv, pa si še tudi zato. S tem sem začel zgubljat samega sebe, optimističnega mladega človeka, polnega življenja, smeha in pozitivne energije. Vedno sem vedel da se nekaj dogaja v men, ampak če bi me vprašal KAJ pred dvema tednoma, tega nebi vedel. Vse je izgledalo tako kot brezglavo, zmedeno beganje sem ter tja in upostošenje samega sebe in ljudi ki jih imam rad.

Zdej sem odkril kje tiči problem, zato ker sem spet prizadel osebo ki jo imam zelo rad, moja čustva in pravi jaz so ji zelo naklonjena, ampak je vseeno občutek krivde premagal in zmagal spet nad mano, mož ki se je rodil v nesreči. Venomer ji nisem znal prisluhniti, izogibal sem se klicem, bil do nje verbalno nesramen, tlaču njeno osebnost…

Tega nočem več početi, zdaj vem da je KRIVDA povod za vse, torej vem za razlog, samo NE VEM pa kako naj se zdaj naj neham krivit, kako si naj povem in resnično začnem verjeti DA NISEM KRIV, kako si naj pustim plesat, smejat, biti z ljudmi JAZ, brez občutka krivde?

Prosim vas, da mi skušate ali iz osebnih izkušenj (upam da jih ni imel nobeden, oz da jih je bilo malo). Kajti moj pravi jaz je na koncu, želi zaživeti kot si zasluži…

Hvala!