Pred dobrim mesecem sem imela poskus samomora. Tablete. izprali so mi želodec in nato sem čez čas odšla domov. psihiatrično zdravljenje sem odklonila. prepičana, da zmorem sama kljubovati nastali situaciji.oz. jo rešiti.
dejstvo, da je bil to pasiven poskus, – verjetno klic na pomoč. in potem sem ugotovila, da sama vseeno ne bom zmogla in sem odšla po napotnico za psihiatra, ki so pa v našem kraju bolj ali manj vsi na dopustih. vznemirja me pa sledeče.
moja ravnodušnost do življenja oz. smrti. zdi se mi, da na prav nič ne morem več vplivati in tako se včasih odzovem. recimo: sem se peljala po cesti in nasproti mene je v škarje prehiteval voznik. sama pa sem še pospešila. kakor, da bi si želela smrti…pa si je v bistvu več ne želim. Samo ne vem, kako naj prerastem to.

Spoštovana Lilith,
depresivnost pri vas še ni minila, saj se celo med vrsticami obtožujete.Antidepresiv, ki je v vašem primeru nujno potreben, vam lahko predpiše tudi splošni zdravnik, ne le psihiater.Splošni zdravniki so bili v minulem polletju izčrpno informirani o vsaj treh različnih tovrstnih zdravilih, ker pa za vse antidepresive velja, da začenejo delovati šele po pribljižno treh tednih, je učinek odvisen tudi ali predvsem od čimprejšnjega začetka jemanja.Obiščite svojega izbranega zdravnika.Ko bo črnogledost mimo, se boste spet veselili življenja.