Najprej lep pozdrav.

Obračam se na vas ker potrebujem nasvet.

Brat je že več mesecev v težkem psihičnem stanju. Star je 25 let. Je ves čas živčen, ves čas kadi in se je z njim skoraj nemogoče normalno pogovoriti, saj kar znori in lobuta z vrati stanovanja. Zadnje čase skoraj ne gre nikamo več – ves čas leži v sobi s spuščenimi roleti, izgleda potrt, ima podočnjake. Ima tudi neke strahove – sam je prepričan v neke stvari, ki so čisto brez smisla – da ga ves čas zasledujejo, da ga snemajo, da vsak dan na zvonec pozvoni neka starka, ki potem po domofonu nič ne reče in odšepa stran,.. skratka same brezvezne stvari. Je pa on toliko prepričan v to dogajanje, da včasih kar nori in pravi, da si bo kaj naredil.

Obiskal sem tudi psihologa in je rekel, da lahko pride kadarkoli in da ga bo sprejel kljub vrstam, vendar se ga ne da prepričati, da bi šel. Pravi, kaj čem jaz tam sploh delati. Seveda ga ne morem fizično prisiliti naj gre.

Razmišljal sem, da bi bilo mogoče za dobiti določene tablete, katere bi mu jih predpisali, mu jih dati nekako naskrivaj v pijačo, da bi začel vsaj malo bolj normalno razmišljati in da bi potem mogoče bil vendarle pripravljen sam iti k psihologu, vendar ne vem, kaj bi mu dal, sam psiholog pa tudi pravi, da ne more kar nekaj predpisati in da ga je potrebno pregledati.

Kaj bi mi vi svetovali? Kot sem rekel, je stanje čedalje hujše in se dejansko bojim, da se kaj ne zgodi, k zdravniku pa noče.

Najlepša hvala za odgovor.

LP Andrej

Spoštovani Andrej,
stanje ,ki ste ga opisali vzbuja močan sum na psihozo, to je bolezensko doživljanje, pri katerem se odnos do realnosti omaje ali celo poruši.Za takšno stanje je značilno, da se oprizadeti sploh ne počuti bolnega in zato ( s svojega zornega kota seveda) zdravljenje upravičeno odklanja.Za obisk pri zdravniku ga boste morda pregovorili, če razloga ne boste formulirali kot bolezen ampak kot težave s spanjem, koncentracijo, voljo , skratka po posameznih elementih.Da bi mu na skrivaj karkoli dajali, ne pride v poštev, saj zdravnik ne sme predpisati zdravila, če bolnika ni videl, po drugi strani pa potrebuje bolnikovo poročanje o učinkih zdravila za oceno stopnje doseženega zdravja in za prilagajanje ali ukinjanje doze zdravila.Po naši zakonodaji je zdravljenje zopr voljio bolnika, prav tako sprejem v bolnišnico zoper voljo, možen le, če bolnik neposredno ogoža svoje življenje, življenje druge osebe ali povzroča večjo materialno škodo (na primer s požigom).V vašem primeru obstajata torej dve možnosti, ali se bo po vztrajnem predlaganju brat sam odločil za obisk pri zdravniku, ali pa pokličete zdravnika na dom( včasih bolniki to možnost brez problemov sprejmejo , le sami ne bi hodili nikamor.Zdravnik na obisku lahko predpiše zdravila, predvsem pa bolniku razloži njihovo delovanje ( za izboljšanje volje, zoper tesnobo, preganjavico in podobno).

Najprej najlepša hvala za odgovor.

Včeraj sem brata vendarle uspel spraviti v bolnico v Ljubljano – dejansko sam ni hotel iti. Nekako sem ga prepričal vstopiti v avto in odpeljal proti ljubljani. Uspel sem ga prepričati v toliko, da bo vse skupaj le pogovor in bo mogoče dobil kakšne tablete in da s tem dela uslugo meni.

Po pogovoru z zdravnikom pa so ga zadržali notri – najprej so rekli, da mora ostati do naslednjega dne (danes) da naredijo preiskave. Sam se ni strinjal, vendar je že bil na zaprtem oddelku in vrata so bila zaklenjena. Zdravnik mi je rekel, naj grem kar domov, da se je že sprijaznil, da bo ostal tam in da naj naslednji dan pokličem, ko dajejo informacije za družinske člane.

Dejansko na prvi pogled in tudi po obnašanju izgleda čisto drugače od ostalih tam ( deluje le malo živčno in nesproščeno) in moram reči, da se res sprašujem, koliko je to dobro za njega biti v takšnem okolju.

Res ob večerih nisem z njim – je le oče, ki pravi, da ves čas kar nori, meče stvari ob tla, je prepričan o tem, da ga ves čas snemajo (kar sem opisal v prejšnjem tekstu) in da si bo kar nekaj naredil in tudi drugim, katere smatra, da so za to odgovorni, da omogočajo, da ga snemajo.

Včeraj zvečer me je poklical po telefonu in dejal, da ga moram spraviti ven in sicer najkasneje do danes zjutraj češ, da on nima tam kaj početi, da so tam sami “bebci”,…, in mi vrgel telefon dol. Dal mi je vedeti, kot da sem jaz kriv, da je on tam gor, kamor ne spada in da v kolikor ga jaz ne spravim ven, da bom že videl.

Dejansko je po karakterju miroljuben, vendar človek nikoli ne ve.

Ne vem, kaj naj naredim danes. Sicer ne vem, ali bom imel sploh možnost odločati, ali naj gre domov ali ne. Vem le, da mu je težko tam, da govori , da ne spada tja, da pravi, da saj da ve, da se nič od tistega dejansko ne dogaja?? Hkrati vem, da naslednjič niti slučajno nebo hotel več iti. Nebi pa rad, da v kolikor danes ne pride ven, da bo to vzel osebno proti meni in da naj meni ali recimo ženi celo kaj naredi.

Prosim za nasvet.

LP Andrej

Spoštovani Andrej,
za brata ste naredili največ , kar je v dani situaciji možno, omogočili ste mu zdtravljenje.Zdaj si to kar po malem očitate, vsaj taki zveni vaš post.Ne imejte slabe vesti, to , kar pa lahko za brata še storite je, da ga redno obiskujete, da ne bo imel občutka, da ste ga zapustili v težavah.Bolezenska kritičnost se ob zdravljenju pojavi šele v nekaj dneh,dokler se to ne zgodi, pa bi bil odpust zanj škodljiv.Sprejemni oddelek je zaprtega tipa in je brat tam nameščen tudi ali predvsem zaradi diagnostike, ne pa zato,ker bi bil nasilen.Povprečna bivalna doba na sprejemnem oddelkui je teden do deset dni, potem pa so bolniki premeščeni na odprte oddelke, od koder preko vikenda odhajajo tudi domov.Ko bo brat do svojega preteklega bolezenskega doživljanja uvideven, vam bo za vse, kar ste zanj storili hvaležen, na pa da bi vam zameril.Če bo dosegel dobro zdravje, se mu v bolnišnico ne bo treba nikoli več vračati, in bo lahko svoje počutje vzdrževal le z občasnimi obiski v ambulanti.