Z mojim prvim fantom sva šla narazen po 2letih in pol.Vedno je bil zelo pozoren do mene, veliko sva bila skupaj in lepo mi je bilo poleg njega.Vedno sem mu zaupala.Motilo me je pa to,da me je vedno silil iti tja, kamor so šli njegovi prijatelji in zato sva se začela prepirati.Decembra mi je rekel, da bi bil rad moj prijatelj.Šel je ven s punco, ki mu je bila vedno všeč, vendar ko se je pogovarjal z njo, mu ni bila tako všeč kot jaz, ker se ni smejala.Meni se je zdelo, kot da me ima za rezervo, zato se nisem kaj preveč trudila, da bi ga pridobila nazaj.Vendar ko sva šla ven, me je vedno zmedel z obujanji spominov,tako da se mi je zdelo, da hoče biti moj fant.Imela sva odnos in jaz sem ga imela rada.Čez kakšne 3tedne pa mi je povedal, da je zaljubljen v drugo.Bil je zelo nesramen do mene in sem se počutila kot lutka.To je bilo aprila.
Problem pa je, ker se jaz vsako jutro prebujam z mislijo nanj in ga imam za najboljšega moškega in si očitam, da nisem vse naredila.Še vedno ga imam v spominu kakšen je bil,ko me je imel rad.Kako je bil skrben,pozoren,radodaren.Koliko sva imela že načrtov.Imam priložnosti, da bi bila z drugim fantom, vendar ne morem biti z nikomer, ker se bojim, da bi zopet doživela nekaj takega.Prizadevam fante okrog sebe, ker grem z njimi ven,vendar ko bi bilo treba kaj storiti, se umaknem in jim razlagam, da ne morem biti z nikomer, vsaj za enkarat ne.Ves čas jih primerjam z bivšim fantom in vsakemu nekaj manjka.Bila sem čisto obupana,vendar je sedaj malce boljše.Veliko sem shujšala,apetita še vedno nimam.Z izpiti mi gre zelo slabo.
Preprosto ne vem,kako si naj dopovem,da me ne mara več in da ni najboljši moški.
In kako naj ne vlečem moških za nos, ker se nočem igrati z njimi in jim dajati upanja.Trenutno imam dva fanta,ki bi bila za resno vezo,ampak se mi zdi, da oba preveč pričakujeta.