Pozdravljeni!
Potrebujem vaš nasvet glede načina, kako pomagati mami v težavah. Nekaj nasvetov sem prebrala, vendar z nobenim nisem bila zadovoljna, saj menim, da gre v mojem primeru za globlje težave.

Mami je sicer bolj zaprta oseba, tip človeka, ki bo vedno najprej poskrbel za druge in pozabljal nase. Pred nekaj leti ji je umrl oče – moj dedek, zelo na hitro, na katerega je bila zelo navezana. Mama – moja babica je precej bolana in je potrebno precej napora in časa nameniti njej, kljub temu, da živi z maminim bratom. V službi pravi da je pekel in da ni zadovoljna, plače skorajda ne dobiva, vendar se noče prijaviti na niti en razpis, ki ustreza njenim znanjem (teh ni veliko). Noče niti poskusit: “ah, kaj naj jaz” je njen komentar. V službi res nimajo prijetnega vzdušja in je ves čas v podrejenem položaju.

Giba se nič, z očetom je ne spraviva niti na kratek sprehod ali na kolo, pa če je še tako prijeten dan in imamo dober cilj oz. razlog. Ima tudi zdravstvene težave, zaradi katerih bi morala shujšati, pa samo je, je, je in se redi. Kakor da v hrani najde neko tolažbo. In v denarju. Kljub temu, da denarja ni, ga bo zapravila vsak tolar (pa četudi ni njen), če ga le kje najde. Sama ne ve prav zakaj, oz. se ne vidi kam je vložila denar. Ni poln hladilnik, nima nove obleke, 100.000 SIT pa v enem tednu kar zgine. Venomer hiti in si ustvarja nek panični tempo – sedaj moram to, pa ono…

Sama sem se pred nekaj leti odselila in sem ob vikendih poskušala pomagati pri pospravljanju ipd, da bi ji olajšala delo. Ugotovila sem, da se zato med tednom še bolj žene, da zame čez vikend nič ne ostane, ker je že vse postorila. Včasih grem z njo v trgovino in ji kaj kupim, ali pač prinesem, ker sem ugotovila, da ji ni smiselno dati denarja v roke. Z očetom se o teh stvareh veliko pogovarjava, pa ne najdeva rešitve. Praktično se zadeve samo zaostrujejo, ker je začel denar pred njo skrivat in vedno večkrat odhaja kam sam, ker ona noče iz hiše. Še na dopust je šel sam, ke rni hotela nikamor. Kolikor sva skupaj precej govoriva, vendar se izogne vsakemu razgovoru na te teme. Vzpostavljam razne kontakte z njo, tako po telefonu, mailu, pošti, da sem čim več v stiku, ker me res skrbi zanjo. Zdi se mi, kot da brzi v prepad, jaz pa ji ne znam pomagati. Zaradi vsega tega sem se celo zalotila, da se počutim krivo, da sem šla od doma, kar pa si ne bi rada dovolila in ogrozila svojo družino. Oče je precej obupan, posledice čuti tudi brat, ki je srednješolec in se bojim, da se bo začel zapirati vase. Ne vem kako naj mami pomagam, da je ne bom prizadela, ampak resnično imam občutek, da ne smem več čakati.

Še tole – sicer je mami na zunaj zelo vesela oseba in jo kot takšno vsi poznajo, vendar kljub temu nima osebne prijateljice oz. samo družinske prijatelje, s katerimi pa vem, da nima drugih, kot prijateljske stike.

Hvaležna vam bom za vsak nasvet!

Spoštovana Mao,
za začetek o svojih skbeh in pomislkih spregovorita z mamo na samem.O tako pomembnih vedenjskih spodrsljajih kot je nekontrolirano zapravljanje ne boste kaj dosti dosegli ,če ne boste slišali tudi materine verzije in razlage.takrat ji lahjko tudi neposredno predlagate obisk pri strokovnjaku.Da bi odraslo osebo nadrzirali kot otroka, nima smisla, vsebinsko pa bi to tudi pomenilo, da ji ne priznavate več poslovne sposobnosti, kar je v opreki z njenim rednim delom.Pogovora z materjo se lotite z vsem potrebnim spoštovanjem, vendar vztrajajte , da vas posluša in vztrajajte tudi pri tem da bo odgovorila.Vprašajte jo o KONKRETNEM načrtu, kako bi s takšnim vedenjem prenehala in potem temu prilagodite svoje predloge.Če boste ocenili, da zgolj z dobro voljo in trenutno odločitvijone bo pričakovati uspeha, se skupaj odpravita k psihiatru. Materi bo laže, ot če bi šla sama. Ne očitajte si odhoda od doma, saj sodi samostojnost k temeljnim osebnostnim potrebam in s tem niste zagrešili nobena napake.