Pozdravljeni!

Z mojim dragim se v tem mesecu odpravljava na daljše potovanje, ki ga načrtujeva že eno leto. Do sedaj še nisva veliko potovala, v bistvu, smo vsako leto kampirali nekje na Hrvaškem, enkrat sem šla z prijateljicami v Španijo in enkrat v Grčijo in nikoli se nam ni zgodilo nič neprijetnega. Ko sva se začela o potovanju pogovarjati (na moj predlog), od navdušenja včasih niti spati nisem mogla, ker sem samo načrtovala kako bo kaj in razmišljala kako bova uživala in kaj bova doživela. Veselila sem se ga bolj kot karkoli. Zadnje dni, ko pa gre vse “zares” pa me grabi panika. Stah me je če se nama kaj zgodi. Tudi po naravi sem bolj strahopetna, bojim se psov, prometa, hrupa,…in to vsako leto bolj. Ko mi je že vsega dovolj, se skušam umiriti in razmišljam o lepih stvareh ki naju čakajo in se tolažim, da se nama nebo zgodilo nič nepričakovanega, da je z menoj moj fant in da se nimam česa bati. Nekako se pomirim in se zopet začnem veseliti potovanja, a žal to veselje ne traja dolgo.
Zakaj se mi to dogaja??? Kaj lahko sama naredim, da se stvari izboljšajo, kako naj se prepričam in sprostim in začnem razmišljati bolj optimistično, tako kot pri ostalih stavreh?

Prosim vas za nasvet, saj nebi rada zamudila lepih trenutkov na potovanju zaradi strahu. Hvala in lep pozdrav.

Maja

Spoštovana Maja,
“instant” rešitve na daljavo in v tako kratkem času ni možno ponuditi, saj je za opredelitev intenzivnosti strahu potreben neposreden razgovor.Čeprav sicer nasprotujem dajši uporabi pomirjeval, bi vendar tu napravil izjemo z dodatkom, da bi z jemanjem odlašali ” dokler ne bo strah najhujši”, obstaja namreč možnost in ta ni tako redka,da vam bo že zavest, da imate v torbici sredstvo, ki vam bostrah odpravilo, pa čeprav le za nekaj ur, pomagala prenesti stisko med vožnjo ( vi ne smete voziti !) in kasneje med počitnicami zdravila sploh ne boste dejansko potrebovali.Pomirjevalo vam lahko predpiše vaš splošni zdravnik.

Tvoj strah ni nič nenavadnega, še posebno če greš v bolj oddaljene kraje (druga celina, Azija, …). Ko boš tam bo vse minilo in občutek tesnobe bo zamenjalo navdušenje nad novim in nepoznanim. Tuje oddaljene deleže se nam včasih zdijo kot nekaj strašnega in groznega ker jih ne poznamo. Ko pa pridemo tja hitro ugotovimo, da tudi tam živijo le ljudje, ki imajo svoje navade, običaje, kulturo in vse skupaj postane zanimivo.

Veliko veselja in sreče na potovanju.

Maja,
upam,d a te bo tole doseglo še pred potovanjem. Imela sem podobno izkušnjo pred prvim potovanjem v Afriko (Budget varianta seveda). Prvo noč sem imela tam napad tesnobe in sva se morala s fantom sprehajati po celem mestu, da sem se umirila.
Seveda se na zadevo ne spoznam, ampak lahko ti povem, kaj je meni pomagalo: avtogeni trenung, vizualizacija varnosti, športne aktivnosti in sprehodi (meni to ni šport). Sedaj pa imam dejansko s sabo vedno Helex, ki mi ga je predpisala zdravnica, kot zgoraj opisuje mag. Rejec. Doslej ni bilo nikoli potrebnmo, da bi kakšnega vzela, vendar mi že samo dejstvo, da ga imam s sabo, pomaga!

Sedaj imam pred sabo prvo samostojno potovanje v tujino in me je strah. Imam pa upanje in polno malho “varovalnih mrež” (ki sem si jih sama organizirala/zapisala za take primere). To so npr. s sabo mobitel, da lahko pokličem določene osebe, če mi bo zares hudo; discman z glasbo, ki si jo dam, kadar potrebujem pomiritev, dnevnik in nekaj knjig.

V nekaterih državah, kjer sem doslej bila, mobitel nima gostovanja. Tam si lahko kupiš telefonsko kartico – že zavest, da lahko vzpostaviš stik “z varnostjo” pomaga.

Želim ti uspešne poti in da ti strahovi ne bi omejevali življenjske izbire!