NUjno potrebujem pomoč, nasvet!
Mož popiva s kolegi za moje pojme ,enkrat na teden, včasih manj, včasih več. Po njegovi razlagi je to pač narava njegovega (terenskega )dela, ker pravi, da je to včasih neizogibno.Vsakokrat, ko pride iz službe tak domov znorim, v zadnjem času sem alergična, če samo prismrdi po “bifeju” in potem se spet samo tresem, kdaj bo naslednjič. Vedno in izključno se to dogaja, da pride tak iz službe.
Sicer je skrben oče, imeli smo se zelo lepo, dokler to ni začelo rušitit moje živce. Otroci so še majhni, zato, kar vstrajam,pa ne vem koliko časa bom še zmogla, saj noben pogovor in vse moje trpljene, ki ga vidi ne pomaga. Z živci sem čisto na koncu, hujšam in hujšam.
Prosim za nasvet.

Spoštovana Lučka,
kdaj preide pitje meje družabnega pitja in kdaj se že začne odvisnost je težko natančno opredeliti, vsekakor bi lahko za socialno posledico ( ki med drugim opredeljuje odvisnost) šteli že to, da se ne zmeni za vaše prošnje , da bi se domov vrnil trezen in je začel popicvanje tudi racionalizirati , češ da ima terensko delo (mnogi ljudje se na terenu brez težav odžejajo že z brezalkoholnimi pijačami).
Mile priprošnje ne bodo zalegle, moža morate s posledicami njegovega opitja na družino odločno soočiti.Razmislite o tem, kako bi v dosedanjem nespremenjenem režimu zdržali še dravjset let!

Točno!
Poskusite ga soočiti s posledicami, ki so nastale zavoljo njegovega popivanja. Najdite eno opravilo, ki ga zaradi popivanja ne opravlja več dovolj dobro, in mu ponudite kompromis: reducira naj popivanje samo na momente, ko to NJEMU paše, ne pa da pije avtomatsko, ko gre v gostilno. Ponudite mu sliko odločnega človeka, ki vztraja pri odločitvi “en sok bom, prosim” in ne podleže nagovarjanju prijateljev, češ, kaj sok, sok je za “babe”. Ponudite mu sliko človeka brez htbtenice, ki ga takšno predajanje slastem alkoholne omame prinese v razdor zveze in nesrečno starost.
Ponudite mu tudi možnost “biti faca” v gostilni, ko jasno in glasno po prvem pivu reče NE, NE bom še enega piva, ker grem domov k svoji ženi, ki jo imam rajši kot sebe pijanega! Verjemite, če se nad tem zamisli, bo držalo za vedno.

Trajalo bo 3 mesece, če se zavzamete, imejte pa potrpljenje in naj opazi vaše zadovoljstvo in veselje vsakoč, ko bo direktno iz službe prišel domov. Če pri vas ne bo opazil nobene večje spremembe, se bo vrnil v goslino, zato resnično potrpljenje v roke!

Sami presdite in prilagodite moje predloge vaši situaciji. Nisem čarovnik, nisem vseved, vem pa , da je meni to pomagalo. 🙂

Draga Lučka! Mislim,da sva v podobni sitaciji.Popolnoma razumem,kako je za žensko,ki vse to nemočno opazuje,po možnosti doma sama z otroki,za okolico je pa to sigurno nekaj čisto normalnega,saj moški vendar veliko delajo-garajo-medtem,ko ženske najbrž samo ležimo doma.Jaz sem prišla do naslednjih zaključkov:predvsem in v prvi vrsti moram poskrbeti zase in za otroka.Najti v življenju stvari-cilje ki mi bodo pomagale vsaj nekoliko ublažiti bolečino,ki sem ji izpostavljena.Preusmeriti svoje življenje malce stran iz tistega strogega okvira družine:npr.vikend pri starših,ali s prijatelji,čeprav bo marsikdo dejal,da je to beg od resničnosti.No,saj je res,ampak pri meni je to edino,kar lahko še naredim,da si ohranim vsaj tiste zivce in tisto malo vere v družino,ki jo še imam.On se spremenil ne bo-lahko pa se jaz in ravno to nameravam.Razmisli o tem tudi ti.Ostanimo na vezi.Ponyta

Hvala za nasvet. Sem ga že začela upoštevati. Ti povem, da pomaga. Parkrat sem šla s kolegicami sama ven, parkrat sem prišla nenapovedano kasneje iz službe- in opa – druga pesmica. Mogoče je samo šok terapija. Upam pa da bo pomagalo. Jaz se vsaj bolje počutim.
Poskusi tudi ti. Seveda pa zato malo bolj trpi babi, ker ji zaupam otroke. Pa je rekla, da je vredno poskusiti
Pogumno!