Pozdravljeni!

Sem visoko izobražena, na pol poti do doktorata, in pričakovanja okolice in mojih bližnjih glede moje nadaljnje kariere so visoka. Prav tukaj pa leži problem. Ta pričakovanja so sicer osnovana realno (skozi izkušnje sem spoznala, da sem dejansko sposobna končati stvari, ki se jih lotim), vendar nimam izdelanih nekih notranjih mehanizmov, ki bi mojo voljo do dela vlekli naprej. Tako se zgodi, da ob zmernih delovnih obremenitvah delam dobro in takrat sem tudi zadovoljna s sabo in svojim življenjem, ko pa se bližajo roki in mi običajno začne biti jasno, da za izpolnitev rokov nimam dovolj časa (problemi s time-managementom in delovno motiviranostjo se mi vlečejo že od nekdaj, enostavno nisem dovolj agresivna in se mi ne zdi potrebno dokazovati, seveda pa je kriva tudi vzgoja),takrat pa enostavno “zamrznem”. Lahko bi rekla, da me je tako strah, da rokov ne bom dosegla, da na koncu do tega dejansko pride. Čas si zapolnim z nepomembnimi opravili, ki pa vendarle dajejo občutek, da naredim vsaj nekaj, vendar se zavedam, kaj delam, tako da se počutim šibko, nevredno zaupanja drugih, jezna sem na samo sebe, zjutraj se ne morem zvleči iz postelje, spim veliko več kot normalno, izgubim voljo do seksa, do doživetij, do srečevanja s prijatelji, počutim se v pasti. In ne naredim praktično nič dela, povezanega z izpolnjevanjem rokov. Potem pa ponavadi pride do “brce” iz okolja, ki me spet spravi v k sebi in ko lahko delam tudi po 12 ur na dan in to dobro. Takrat se počutim utrujeno, vendar nekako izpolnjeno z energijo in srečno. To so vzorci, ki se ponavljajo že odkar pomnim in do sedaj sem bila s sabo potrpežljiva, vendar imam dosti. Opisana obdobja lahko trajajo tudi do pol leta in počutim se, kot da si uničujem življenje, ali pa vsaj živim močno pod mojimi sposobnostmi in potencialom biti srečna. Prvič razmišljam tudi o tem, da bi pustila službo in si našla nekaj manj zahtevnega, kar mi bo zapolnjevalo dneve, vendar se bojim, da bom naredila veliko napako. Vse, kar potrebujem, je sprememba in kljub mnogim poskusom je ne znam izpeljati sama. Zdaj pa k vprašanju: ali mislite, da mi lahko pomaga psihiater ali psiholog (moja slaba obdobja bi verjetno lahko definirali za manjše depresije), kako do njih priti (ali potrebujem napotnico zdravnika) in kakšna je njihova tarifa. Najlepša hvala za odgovor in lep pozdrav.

Spoštovana Pat,
vaše stanje ima dosti skupnega z depresijo, zato bo potreben tudi podoben tretman, ali bo to zgolj psihoterapija ali pa bo smiselno uporabti katero od zdravil se bosta odločila skupaj spsihiatrom ob vašem neposrednem srečanju.Napotnice ne potrebujete za prvi obisk, šele če bi se odločili za terapijo, bo treba ponjo k svojemu izbranemu zdrvaniku.Mnogi zasebni psihiatri imajo koncesijo, se pravi, da njihove storitve razen izrednih pokriva Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ,o naslovih in pogojih pa boste izvedeli, če v Telefonskemu imeniku kliknete “psihiatrična”.Pri samoplačniški obliki boste izvedeli tudi za ceno, ki se giblje od 7-10tisoč Sit pač glede na obseg storitve.Psihološke storitve so podobno ovrednotene.