Moj problem so odnosi med mano in možem. Poročena sva sedem let, imava dva otroka in do sedaj smo živeli lepo mirno življenje. Sedaj pa se že kar nekaj časa dogaja, da ne maram moževe bližine. Vsak večer grem spati z veliko napetostjo v sebi, zopet bo želel zbližanje, jaz pa ne in ne. Zato se bojim vsake večera posebaj. Motijo me stvari, ki jih počne že deset let in me prej niso. Sedaj pa me spravijo takoj v slabo voljo in mi pokvarijo dan. Vedno več razmišljam o najinem odnosu, poskušala sem najti odgovore v knjigah (npr. Moški in ženske v spalnici, Človek imej se rad ipd.) pa nisem. Zdi se mi, da se sploh ne znava pogovarjat, da je najino razmerje popolnoma mrtvo. Ali pa je morda vzrok pri meni?
Ker smo drugače prijetna družinica, živimo lepo življenje bi želela kar najhitreje rešiti te zadeve, saj gledano dolgoročno takšen odnos ni mogoč.
Hvala za pomoč!

Spoštovana Cipresa,
potrebujete partnersko terapijo, ki vam jo bodo nudili na Centru za izvenbolnišnično psihiatrično dejavnmost na Njegoševi 4 v Ljubljani (Poliklinika)

če si se ti sposobna odkrito in iskreno pogovarjati,
potem nisi ti kriva.
manjka psihična bližina z možem.

jaz te razumem, ker imam jaz iste probleme.

poskusi s knjigo Najina ljubezen, avtorja trenutno ne vem, ti ga pa lahko poiščem.

Živjo!
Prebral sem tvoje sporočilo na forumu. Imava podobne težave, samo strani so zamenjane. Rad bi ti samo povedal, kako jaz ki sem tudi soudeležen v teh problemih gledam na to. Praviš :ˇMotijo me stvari, ki jih počne že deset let in me prej niso. Sedaj pa me spravijo takoj v slabo voljo in mi pokvarijo danˇ A pa on za te stvari ve? Največji problem je, ko enega od partnerjev začnejo določene stvari motiti, drugemu pa se o teh stvareh tud sanja ne. Ko pa se mu začne sanjati je pa že prepozno. In potem tudi pogovor več ne pomaga. Potem si drugi za npr. hladnost išče razloge pri sebi. Postaja zakompleksan, išče potrditve drugje. In potem nastane začaran krog Tudi vzrok ni samo pri tebi. Vzrok je pri obema. To vem tudi sam. Če bi tudi sam reagiral takoj, če bi se s svojo takoj pogovorila, teh težav najbrž ne bi bilo. Sam se ji namesto pogovora nudil mir in čas, da sama najde strast in čustva. Jasno..sama teh stvari ni našla. Sama bova probala najti pomoč pri strokovnjaku. Če pri vama drugače ne bo šlo, probajta še vidva. Upam da vama bo uspelo….
LP

PS Preberi še odgovore na mojo razglabljanje na forumu. Mogoče ti bo pomagalo. So na forumu srednja leta….

… kaj pa če takoj poveš kaj te moti in mož to še vedno počne naprej?

kaj pa če mu poveš, da ne maraš fizične bližine ker tudi psihične ni?

če ti mož večkrat med iskrenim pogovorom zaspi?

Hm….vedno je težko komentirat če ne veš vseh podatkov. Vendar če ni psihične bližine, potem je tudi fizična težko verjetna. Težko verjamem če se dva ne ujemata na psihičnem nivoju, da bi potem lahko laufala veza tudi v postelji. Za vse ostalo kar si omenila pa…..hm ….no comment. Sorry…ampak za kak večji komentar bi moral vedet več.
LP

Pozdravljena,
ko berem tvoje misli je kakor, da bi brala samo sebe. Za pogovor ni časa, vedno je nekaj, kar zmoti, naj je to televizija, telefon ali pa resnično od dolgočasja zaspi. Poskusila sem tudi tako, da sem odpeljala otroka v varstvo in ga zvabila ven, vendar, ko sva se vsedla v mirni kotiček, se nisva imelo o čemer pogovarjati, saj po njegovo vse preveč kompliciram!
Meni pa se zdi, da bi bilo potrebno nekaj storiti, drugače…
Hvala za naslov, bom skušala knjigo poizskati in jo na dopusto prebrati!
Lep pozdrav in oglasi se še kaj, da poklepetava!

jaz sem tudi takoj začutila, da sva v popolnoma isti situaciji, zato sem ti tudi napisala, da nisi ti kriva…
ne moreš si predstavljati kaj vse sem jaz že poskusila, da bi me razumel, da sva se odtujila in da bi se lahko ponovno našla, če bi se malo potrudil…
ampak on se bolj trudi s fintami, kako me telesno vzburiti, ne pa kako bi se mi psihično približal…
največkrat sem, kadar sem začela kakšen pogovor imela bolj monolog… če sva bila doma in naju ni moglo nič motiti… je šel po vodo, potem čez nekaj časa na wc… pa spet po vodo…potem je počasi postal pa že zaspan…
če pa sva se pogovarjala nekje v javnosti je pa definitivno vedno dokazoval, da me sploh ne posluša…
potem pa sem zaradi te notranje praznine začela s prenažiranjem… postala sem odvisna od hrane…. in ko sem to ugotovila, sem ga prosila, če bi me poslušal, da bi mu razložila nekaj osebnega… in mu povedala, da postajam odvisna od hrane in da potrebujem njegovo pomoč v tem smislu, da bi mi omogočil na dan eno uro prostega časa, da bi hodila na trim… da tisti psihični boj – odpovedati se sladkarijam npr. bom že zmogla sama…
in kaj je bil njegov odgovor na mojo prošnjo, na moj klic na pomoč…
“kaj pa če bom imel kaj za delati okoli hiše…”

doma je zadolžen samo za odnašanje smeti, pa še tega ne opravlja redno…
malo se izboljša situacija, kadar mu namenoma ne zlikam srajc… potem je par dni priden, da se omehčam… potem pa se mu zdi, da lahko spet nadaljuje s svojim egoističnim vedenjem.

moj mož je bil sinček edinček in njemu so vse težave in vse delo naredili starši
zato bi tudi sedaj še vedno potreboval neko mamico, ki bi prevzela vse njegove odgovornosti… ker sam ne ve in ne vidi nič.

težko mi je cipresa veš, ker menim, da sem sama zelo razumevajoča, topla, sposobna poslušanja, sposobna empatije, inteligentna, zvesta, iskrena… ne vem
nisem zaprta vase, ni se mi težko pogovarjati o sebi… povem kje so problemi, sem psihično močna in bi prenesla vse karkoli bi mi rekel… ne vem…
on pa se zapira vase…
pa ni bil od vedno tak…
jaz ga iščem
ampak ostajam pa le sama…

kar se seksa tiče pa ga ne pogrešam
ne z njim, ne s kom drugim…
ker mi ni nihče toliko blizu psihično…

pa ko sva se spoznala sva bila drug drugemu tisti popolni seksualni partner, tak, kot si ga zamišljaš samo v sanjah… in se mi zdi žalostno in škoda, da sva prišla do takih ohladitev…

ampak ne morem.
tudi spiva vsak v svoji sobi.

piši še…

Zdravo Katja,
pri nas je situacija glede moža (otroštva) malce drugačna. Ni bil edinček, vendar je imel mamo, ki je bila in je glava družine. kakor ona pravi in kar ona pravi je tako in nihče ne sme oporekati. Seveda jaz pa le ne morem vsaki stvari potrjevati vsaj tiste ne, kar se tiče mojih otrok. Tako je mož naučen in navajen, da mu vsako stvar nekdo pove kako narediti (niti čevljev v trgovini si ne bo kupil sam, posledica iz otroštva, ker se ni naučil sprejemati odločitev sam zase). Tako je sedaj vse na mojih ramenih. Veš, to sem nekako v preteklosti spregledala, bila sem doma in ni bilo nič narobe, če sem čutila, da nosim določeno “odgovornost”. Sedaj pa je tukaj služba v kateri imaš določene odgovornosti in včasih si zelo zaželim, da bi vse enostavne stvari zame storil nekdo drug (mož). Vendar temu ni tako. Tako je zame vsak dan posebaj poln obremenitev, tako v službi kot doma. Hkrati pa poteka boj proti vsem, ker sem pač mama, ki svojim otrokom pušča malce svobode, saj želim, da bi bila samostojna in znala sprejeti odločitev zase. Pri tem pa je vse narobe, kje smo še videli, da si bo tri leta star otrok izbral čevlje itd. Zdi se mi, da se vse te posledice iz otroštva izražajo potem kasneje mnogo intenzivneje, nekaj časa si jih sposoben spregledat, tolerirat, ko pa je mera polna želiš temu narediti konec. Želiš se pogovoriti in zadeve urediti, ampak potem potekajo monologi. resnično se ne znamo več pogovarjat. Vesela sem, da sem našla nekoga s podobnimi težavami, da lahko vsaj odkrito poklepetam.

Lep pozdrav do prihodnjega sporočila, cipresa!