Z dekletom sva hodila več kot tri leta. Zadnje leto je bilo burno. Veliko odhodov in potem vračaj, predvsem z njene strani. Potem je prišla nazaj, popolnoma skrušena in obljubila marsikaj čeprav niti ni bilo potrebno. Pa vendarle ni držalo. Banalne, neumne malenkosti so povzročale orkane. Nič ni bilo prevar niti ne ljubosumja. Ona je dekle edinka iz ločene družine iz mestnega jedra, jaz iz skoraj popolne dobro situirane družine z dvema otrokama iz predmestja. Vrednote so precej različne, to je dejstvo.
Počilo je brez smisla, zaradi malenkostnega ljubosumja potem, ko sva v Portorožu skušala najti drug drugega. Bil sem odkrit, povedal vse kar mi leži in jih dobil po glavi. Ona je razumela mojo odkritost kot negativen odnos do zveze in možnosti neki tretji osebi pri meni.
Potem je dan za tem, ko je dejala, da je utrujena od zveze, od težav, od vsega, našla neko malenkost za ljubosumje in čeprav je dejala, da je konec me je poklicala in terjala pojasnila. Pred tem sem jo dopoldne klical in dobil zavrnitev oz. sporočilo da je dovolj. Zvečer ob 23.30 sem dobil obisk pri sebi doma kje mi je povedala, da me je želela videti še zadnjič, človeka, ki jo je “prinesel okoli”, nepoštenjaka, itd.. Pred tem mi je poslala SMS: “Bodi preklet za bol, ki ga zadajaš, za trpljenje, ki ga povzročaš. za žalost, ki jo trosiš: laž naj se ti povrne in zlo, ki ga bljuješ naj se naseli kjer si ti!” Nad tem sem bil šokiran saj sem se vedno čutil za korektnega in poštenega človeka, ki je živel za druge ljudi in delal v njihovo prid. Ko sva se vračala iz Portoroža je celo dejala, da je morda kriv njej egoizem ker je edinka, ker je občutljiva, ljubosumna.
Prekinitev sicer sprejemam kot del življenja saj to nenazadnje ni moja prva zveza. Boli pa vendarle in marsikatero vprašanje se pojavlja. Če se poskušam postaviti v vašo kožo se mi zdi, da je premalo informacij za dovolj dober odgovor na vprašanja, pa vendarle:
a. Me ima še vedno rada, glede na reakcije in pisanje v SMS? Meni se zdi da je tako in slutim, da zna morda že 10. priti nazaj. Kaj v tem primeru?
b. Naj počakam in pustim času čas?
c. Želel sem si jo kot življensko sopotnico in šel preko mnogo ovir, naj zdaj odstopim, ko sem bil tako blizu cilja?
d. Je v ljubezni ponos sploh smiselen?
e. Je boj med njo in njim za “prav” običajen v odnosih?

Ne pričakujem nasveta, ki bi mi rešil zvezo temveč zgolj misli, ki mi bodo morda olajšalje nadaljne bivanje in nenazadnje tudi prihodnje odnose (s komerkoli jih bom pač imel).

Hvala.

Spoštovani Roman,
predvsem se ne skušajte počutiti koj junak svetovno pomembnih tragedij in se ne čutite užaljenega, če si vas ponovno ne bo izbrala.K temu je tudi ne morete prisiliti, uporabljate namreč besedo “boj”, tam kjer bi moralo stati “trgovina”, ali “diplomacija”Ponos pomeni, da se ne ponižujete, ne pa da za vsako ceno izsilite upoštevanje.Pravite, da ste ši že preko mnogo ovir, potem vam ne bo težko lotiti se še ene.Kaj vaša nesojena izvoljenka misli , vam pri najboljši volji ne morem povedati, zato jio boste morali vprašati sami. Pa brez nestrpnosti!

Punca ima rane iz svoje matične družine. Kot sem razumela so njeni starši ločeni. Kar se je dogajalo med njima (najbrž je bila nezvestoba od ene ali druge strani, zato so jo občutja ljubosumja in vaše besede v zvez s tam tako prizadele – spomnile so jo podzavestno na to kar je bilo med staršema), jo je zelo prizadelo in take rane so zelo dolgo žive. Ne samo to – občutenja groze in prizadetosti od takrat se običajno ponovijo v odnosu – v tem primeru v odnosu z vami – in to s tako silo, da zameglijo razumno razmišljanje. Zato je pomembno, da ne brskate preveč po njej, po vajinem odnosu, enostavno jo sprejmite, ne očitajte ji tega SMSja, ker je v njem samo velika nemoč in trpljenje. Če pride nazaj se mirno pogovorite. Raje ji ne očitajte, predvsem pustite, da pride sama s sabo na jasno. Ne silite preveč vanjo in ne govorite preveč in ne recite ji nič ostrega. Včasih je zaradi ljubega miru dobro, da se česa ne reče in ne pove – posebno če gre za malenkosti – , če veš da je oseba na to občutljiva.
Samo dajte ji jasno vedeti, da jo imete radi in da bi radi bili z njo.
Dajte ji čas, ki ga potrebuje, da bo razčistila s sabo in se odločila ali tudi ona želi biti z vami. Tako ji tudi povejte in jo vprašajte ali se strinja.
Mislim, da vas ima rada, samo zelo razboljena je.
Še to:
V odnosu nikakor ne sme iti za boj drug z drugim kdo ima prav – sicer bosta poraženca oba. Kompromisi in diplomacija – to pa gre.

Srečno.

Ker imam podoben problem, bom pokomentiral:

a. Me ima še vedno rada, glede na reakcije in pisanje v SMS? Meni se zdi da je tako in slutim, da zna morda že 10. priti nazaj. Kaj v tem primeru?

Reakcija v SMS je čisti izliv ljubosumja, ki se odraža kot seštevek vseh njenih lastnosti, karakterja, priučenih in pridobljenih lastnosti, spreobrnjen v napad in torej prikazan kot popolnoma negativna misel. Vsakdo je sposoben napadati ali sovražiti, vendar so naše reakcij različne. Več, kot smo doživeli slabega in dobrega, močnejši je naš odziv.
Če nameravata ostati skupaj, si tole razlagaj kot njeno sposobnost “udariti” sovražnika, ki naj bo tvoja zaveznica. Torej boš ob sebi imel dekle, ki se zna branitit in ki zna usekati nazaj.

b. Naj počakam in pustim času čas?

Večno vprašanje. Lahko ji nakažeš svoj namen, toliko, da bo vedela, potem pa odstaviš lonec, da se juha ohladi. Pa boš videl, kakšnega okusa bo.

c. Želel sem si jo kot življensko sopotnico in šel preko mnogo ovir, naj zdaj odstopim, ko sem bil tako blizu cilja?

Takole ti bom rekel: Če ti ni prevelika ČUSTVENA obremenitev, torej če te ne bo v duši strlo, je mogoče bolje, da odstopiš. Če je želja po sobivanju samo tvoja. Če pa si tudi ona želi tebe kot sopotnika, potem pa se spravita in pogovorita v zvezi z njenim ljubosumjem.
Naj bo zraven, ko se pogovarjaš z ženskami, naj gre s tabo, ko se boš poslovno srečal z zastopnico (žensko) za nek izdelek. Ne vem, te ne poznam, ampak bistveno je, da ona vidi tvoj odnos do žensk in še bolj bistveno, da se ti sprostiš in dokažeš sebi in njej, da so ženske na svetu, ampka ena ti je pa vedno in povsod na prvem mestu. In naj to spozna iz prve roke, ne pa da v prepiru ugotavljata, kdo ima prav in kdo ne.

d. Je v ljubezni ponos sploh smiselen?

Je. če je združen in ga partnerja kažeta navzven ko skupno vrednoto. Sicer pa je to čisti privilegij posameznih parov in čar skupnosti, kjer je prav ponos lahko vodilo odnosa, ni pa osnovna komponenta, brez katere se ne bi dalo, če se partnerja spoštujeta. Ponos v zvezi lahko partner tudi prevzame od drugega, čeprav je sem zelo slaba osebnost. Za to pa je potrebno spoštovanje in navezanost.

e. Je boj med njo in njim za “prav” običajen v odnosih?

V mejah normale. Torej, kjer se “nasprotja ujemajo”, je vedno malo dokazovanja, kdo ima prav, dokler eden izmed partnerjev ne prevlada, drugi pa se mu prilagodi. To je v redu, ker nastane sožitje.
Ni pa v redu, če se partnerja stalno nategujeta za svoj “prav” na področjih, ki bi jih oba rad nadzorovala. Če nobeden ne popusti, se takšna razmerja prelevijo v večne boje in ozražje postane naelektreno.

Srečno!

Hvala za kakovostne odgovore. Danes je 9. dan kar mi je sporočila, da me vidi zadnjič in najverjetneje bo tokrat res ostalo pri tem, da je konec. Sam sem se v teh dneh že začel pripravljati, da to dokončno sprejmem oz. da bom izgubo moral preboleti. Pri celotni zadevi vidim le eno pozitivno stvar, da je namreč bolje sedaj kot kasneje, ko bi bili morda vpleteni še otroci oz. bi imela že družino. 3 leta so ravno dovolj dolga, da človeka res temeljito spoznaš in ugotoviš ali imata oba takšne lastnosti, da bosta lahko skupaj šla skozi življenje.
Letošnji dopust bo pač drugačen, bolj posvečen razmišljanju in iskanju načinov kako zapolniti praznino.
Hvala še enkrat tebi in tudi Lučki za odgovor.

Da ti bo lažje: Ravnokar prekinjam 3 leta trajajoče razmerje z dekletom, ki ga imam izredno rad, ki jo ljubim in 15-krat na dan še izcedim za dva robčka solza. Živela sva skupaj dobri dve leti in sva se sporazumno odločila, da se razideva. Težko je, vem iz trenutne izkušnje, ampak, tako kot praviš, bolje sedaj, ko še ni vpletena skupna investicija (hiša, zemlja) in ko še ni otrok.
Rana pa – kot vsaka rana – boli, dokler ne zaceli. Druge ni.

Srečno še enkrat in mislim, da si se prav odločil. Gremo naprej!
Ciao!