Pozdravljeni!

Za mano je izredno naporen teden s hudim tempom dela in organizacije. Sem mlada, visoko izobražena, opravljam odgovorno delo, saj je treba zmerom poskrbeti za vse stvari na pravem mestu in ob pravem času, saj na nek način tako opravljam dve službi, čeprav druga služba ni ta prava, pač prostovoljna pomoč, ki je na položaju najbolj odgovornega mesta. Obe službi pa sta bolj ali manj povezani.
Ko je bil ta teden za mano, sem bila seveda izčrpana tako psihično kot fizično, a nikoli še nisem reagirala tako burno kot sem zdaj, tisto noč, ko je bilo vse mimo – ponoči sem se zbudila zaradi grozljivih sanj – najbrž je bil to strah, ki se ga nisem zavedala, neka okrogla stvar, ki sem jo vrgla v smeti je oživela in dobila obraz, nato se pačila in se premikala kot žoga, potem se je nenadoma pojavljala povsod, pozneje pa sem se obrnila in zagledala mamo. Pomislila sem, da je ta stvar nekaj naredila mami, da je prevzela njeno podobo, zato sem se zbudila, saj je bilo tako resnično. Drugi večer pa sem zaspala od utrujenosti in bolje spala, vendar sem se naenkrat zbudila in začela jokati, kar tako brez razloga. Ali je to stres, ki je prišel za mano? Kot da bi mi vse zavore popustile in tedaj si nisem želela nič bolj kot to, da bi me kdo odpeljal kam za spremembo, morda na morje ali kamorkoli v nova, zabavna doživetja za sprostitev.
Hvala in lep pozdrav pa prijetne počitnice vam želim!

Spoštovana Maja,
pri sanjah že dolgo ne tolmačimo več vsebine, ampak čustveni odziv nanje.Gre za praznjenje nakopičene napetosti, ki se je pri vas očitno nagrmadila pri vseh obremenitvah, ki pri katerih z rešitvami niste bili najbolj zadovoljni.Počitnice vam bodo prav prišle.

Maja,
imam diagnosticiran kronični stres. Ne jemljem zdravil. Kada sem tik pred tem, da se zlomim, komaj čakam na petek in nato vikend preživim tako, da me ni: ne dvigujem telefonov, veliko berem, si pripravim kopel, jem najljubše jedi, skratka, se crkljam. Dolgoročna pa to nirešitev. Treba je izpreči in si dopovedati, da nihče na svetu ni nenadomestljiv. Bremena življenja naj nosi vsak sam. Nihče te nima pravice preobremenjevati. Anpak, vem, to je tako težko… Čimvečkrat pač počni to, kar imaš rada. Menda pomaga poslušanje kaset za sprostitev, ukvarjanje z jogo, avtogenim treningom, ampak jaz sem preveč našponana, da bi si vzela čas za to. Pomaga tudi jok ali pa da na ves glas zakričiš.
Vem, sami nekoristni nasveti, V začaranem krogu sem že skoraj dest let, pa…
Veliko sreče in umirjenih trenutkov ti želim!