Lep pozdrav!

Ne vem niti kje naj začnem. Imam 56 let staro mamo, zadnja 3 leta je upokojena. Je izredno živčna, njen način komuniciranja z nami (z družino, tako do otrok kot do mojega očeta) že od nekdaj temelji na ukazovanju. Sama sem najstarejši otrok in jaz se je še spominjam vesele, nasmejane in polne življenja, vendar v zadnjih 15-20 letih tega ni več izslediti. Po pogovoru z najmlajšim bratom (19 let) sem ugotovila, da je on v tisti lepi in prijazni vlogi skoraj da ne pozna. Od nekdaj (zadnjih 15 let službe, kolikor se spomnim) je prihajala iz službe z razlago, da ima strašen glavobol, ter naj jo pustimo pri miru. V glavnem je vse popoldneve prespala, večere in noči pa presedela pred televizijo v neprestanem menjavanju programov (ni bilo misliti, da bi kdorkoli gledal kaj, kar njej ni bilo po godu).
Neprestano je slabe volje, o vseh ljudeh ima mnenje, da so slabi, škodoželjni. Izrecno slabo mnenje ima o moških – vsi so svinje, nesposobni za karkoli, so bistvo vsega slabega, kar se dogaja na tem planetu (v to definicijo vključuje tudi svoja sinova in moža). [Ob tem moram poudariti, da sama nikakor svojih bratov in očeta ne vidim v tej luči. Mogoče je prvi od bratov res nekoliko lenoba, ker njegovi poizkusi na fakulteti nikakor ne obrodijo sadov, ki bi jih v njegovi starosti že morali (vendar je zanimivo, da ima tega brata še najraje), drugi brat pa je vrhunski športnik, priden v šoli, edina njegova trenutna smola je v tem, da je razbil 13 let star avto (vrednosti 150.000 sit – to posluša vsakodnevno) v prometni nesreči, za katero niti ni bil on kriv; oče pa tako ali tako od nekdaj kuha za vso družino, vse popoldneve je skrbel za otroke, ko smo bili še majhni in molče poslušal kritike in jezo na njegov račun (mogoče je v tem problem) in postoril vse, kar mu je ukazala.]
Njeno obnašanje se malenkostno popravi, ko si privošči kakšen izlet v hribe ali potovanje (na potovanjih se praviloma vedno skrega z vodiči, ker so nesposobni), vendar tudi to zdrži le kakšen teden, potem pa spet pade v stare tirnice. Ko je v svojem običajnem stanju, ima vsak dan neko novo bolezen na tapeti (o kateri vse prebere v neštetih zdravstvenih priročnikih in študijskih knjigah za medicinsko fakulteto – po stroki ni iz medicine), nihče je še pogledati ne sme bolj na trdo, ker že vpije, da jo boli glava ali želodec, ali kaj drugega. Okrog nje moramo hoditi po prstih in molče. Ko sem ji večkrat predlagala, da bi obiskala kakšnega specialista, ugotavlja, da so vsi nesposobni, da je že bila, pa pri njej ničesar ne odkrijejo in da bo, če bo šla na obisk k zdravniku, zares zbolela (paradoks!). Menda ima ponoči “žolčne napade” in “srčne napade”, mi pa se norčujemo iz nje – čeprav ji o vsem skupaj nihče ne reče ničesar več. Po zadnjem prepiru z mano (pred 4 dnevi) je začela okrog hoditi s palico, ker jo menda boli noga, vendar je tako čila, da si brez problema lahko privošči 3-4 dnevno pot po Julijcih ali Kamniških alpah (vključno z lažjimi varovanimi stenami). Edina stvar, ki ji je resnično zvesta, so Nedeljski dnevnik in žajfaste nadaljevanke na POP-TV-ju. Potem premleva situacije žensk v teh nadaljevankah, krivice, ki se jim godijo, vleče vzporednice s svojim življenjem… Prijateljic ali prijateljev, s katerimi bi šla na klepet, v gledališče, v kino ali na pijačo, praktično nima, sem in tja se pogovori z eno sosedo, pa še takrat premleva samo krivice, ki se godijo na svetu in spet zaključi, da so za vse krivi moški. Z ostalimi sosedi pa je tako ali tako skregana. Zanjo na svetu ni človeka, ki bi naredil eno samo stvar tako, kot je prav, medtem ko je ona nezmotljiva, vse naredi najbolje… Ko se odloči, da bo razložila karkoli o “svetovnih krivicah” ali njenih dosežkih, jo moramo odobravajoče poslušati (sicer je na smrt užaljena in se je pripravljena skregati do te mere, da te tudi pol leta ne pogleda in ne govori s tabo), nič pa ji ni mar o naših tegobah in stvareh, ki smo jih dosegli. Pogovor v takem primeru vedno spelje nazaj na svojo temo. Nas 3 otroke nikoli ne pohvali v naši prisotnosti, medtem ko nas menda po besedah svojih bivših sodelavcev v naši odsotnosti kuje v oblake in se postavlja z našimi dosežki. Od časa do časa vzame tudi neke tablete (ki jih pred mano skriva), ki jih je dobila pred 4 leti, ko je imela tik pred upokojitvijo živčni zlom (po njenih besedah)- kaj je bilo dejansko res, ne vem. Tablete morajo biti izredno močne, ker je po njih vsa medla – kot bi bila zadrogirana in v glavnem leži ali spi.

Njeno čudno stanje se slabša iz leta v leto. Sama tega niti nisem opazila, ker sem zadnjih 10 let prihajala samo na obiske. Pred 3 meseci pa sem se z družino začasno preselila v zgornje stanovanje v hišo staršev in jo imam tako priložnost opazovati vsak dan. Pred 4 dnevi sem ji omenila, naj se z mano preneha obnašati na tak način, kot se – neprestano ukazovanje in nadzorovanje mojega življenja in življenja moje družine; da bi rada, da z mano komunicira normalno (ne po sistemu vpitja-kar je njena normala). No, sedaj sem “kaznovana”, da z mano ne govori, ampak to bom že prenesla. Moje začasno bivanje se bo najkasneje v mesecu ali dveh končalo, spet je ne bom videvala vsakodnevno, ampak ona vseeno ostaja moja mama. Ali je normalno, da živi v nekem svojem svetu, kjer sebe vidi kot Esmeraldo med hudobci? Ali ji lahko kako pomagam, da se izkoplje iz tega začaranega kroga, v katerem ne najde več nobene točke, ob kateri bi se veselila? Naj omenim, da sem ji nekoč dobronamerno posodila knjigo Življenje kot igra, ki je vsaj meni ob določenih “čudnih” trenutkih pomagala spet najti samo sebe in se izkopati iz dejanskih ali pa samo navideznih težav. Njena reakcija je bila šokantna – knjigo mi je vrnila tako, da mi jo je zelo grdo vrgla na mizo in rekla, da takih neumnosti še ni slišala in naj ji česa takega ne podtaknem več.

Lepo prosim za kakršenkoli odgovor. V primeru, da ji lahko pomagam, mi prosim povejte kako, če pa mislite, da je tak način obnašanja primeren njenim letom in življenjski situaciji in nima smisla, da sem zaskrbljena, pa mi napišite tudi to. V vsakem primeru bom odgovora vesela.

Lep pozdrav! Mateja

spoštovana Mateja, vprašajte mamo, ali ji lahko pomagate in zvedeli boste njeno pripravljenost za kaj takšnega.Brez njene privolitve ne boste mogli spremeniti njenega odnosa do okolja, za katerega pa menim, da jo v celoti zadovoljuje.Občutek žrtve, ali kot ste slikovito napisali Esmeralde med hudobci, namreč daje posebno socialno potrditev, zato bi se čutila prikrajšano, če bi ji ga vzeli.V svoji nebogljenosti je zelo močna, saj doseže vse kar si želi, zakaj bi torej takšno vedenje opuščala? Ker bo znala svoje želje izsiliti tudi vnaprej, tokrat v škodo vašega očeta in bratov, se mi zdi ustrezneje , če bi podprli njih, vam pa priporočam, da mamo raje večkrat vabite v svoje novo domovanje,kot pa bi jo obiskovali.Tam boste namreč imeli avtoriteto hišne gospodarice , ona pa vlogo gostje in bo laže sprejela katerega od vaših predlogov.

Uff, dokaj znana zgodba. Razlaga pa je lahko za tebe sicer preprosta toda zanjo niti približno ne. Doživeli smo podobno in morda bi ti dal kak nasvet tako off line izven tega foruma. Povej, če si za pa ti dam nek naslov, pa se zmeniva, itd.

Že poslušam!

Pa kaj je s temi mamami. Vsem samo dobro hočejo in noben ne zna tega ceniti in čisto so nebogljene in vsi jim samo hudo hočejo. Ko se pa usedeš in o bogi revci malo premisliš, ker dobiš slabo vest, da ji res nekaj hudega delaš – pa ugotoviš, da na ta način dobi dobesedno vse kar hoče. Moja je enaka.

Roman – tvoji nasveti bi tudi meni prišli prav, ker za razliko od Mateje živim še doma (živiva same) in mi je situacija nevzdržna. Sicer premišljujem o selitvi, kar bo hudo, ker bo potem ostala čisto sama (oče in starejši brat sta se že odselila precej časa nazaj). Selitev bo torej vseeno rešila bore malo, ker mi bo še vedno ostala mama, vse skupaj se pa lahko samo še poslabša, ker bo ostala sama.

Spraviti jo k terapevtu – to se mi je zdela še najbolj pametna stvar, ker bi se lahko z nekom bolj objektivnim pogovorila (njene prijateljice, ki si o meni mislijo že najslabše, poznajo le njeno plat zgodbe; če se poskušamo družinsko pogovorit, pa preide v prepir in se že na začetku zjoka, da ji vsi hočemo samo hudo).
Zgodba je dolga; situacij veliko; življenje pa preprosto nevdržno in ne vem kako se lotiti vsega skupaj, ker vem da moja selitev ne bo veliko pomagala, ker bo “izgubila še zadnjega, ki se še ni obrnil proti njej”. Samo še poslabšati se zna…