Spoštovani!
Sva starša dveh otrok. 3,5 leta stare deklice in nekaj mesečnega dojenčka. Težave so pri starejšem otroku. Je sicer precej inteligentna, dobro govori in razume, zna poslušati in slišano uporabiti naprej… Skratka ne opažava nobenih posebnosti, prej bi lahko rekla, da je v umskem razvoju nekoliko pred vrstniki. Težava nastane, ker popolnoma nič ne uboga. Nasprotno. Če jo opozoriš, naj ne počenja kakšne nevarne stvari in ji tudi razložimo zakaj ne (npr. ne skači čez cesto, ker te lahko povozi avto. To zelo boli…), bo ob prvi priložnosti storila prav to. Ko ji ponovno povemo, da to ni prav, obljubi, da sedaj pa bo ubogala, a že v istem trenutku spet naredi kakšno neumnost. Imam občutek, da zanalašč ali pa enostavno ne more, da ne bi.Če hoče nekaj doseči in ji ne ustrežemo (vsega pač ne more dobiti) bo kričala. Če jo stišneš k sebi, ji vse lepo razložiš, ne pomaga, kriči dalje. Ne pomaga nobena beseda. Skratka nič.
Je morda to obdobje v razvoju otroka? Kako dolgo traja? Kako naj ukrepamo? Bojimo se, da se bo zaradi njene nagajivosti enkrat res zgodila huda nesreča.
P.S. V družini smo še trije odrasli ljudje, ki se veliko ukvarjamo z otroci, zato mislim, da ji ne manjka pozornosti. Je pa logično, da si jo mora deliti s sestrico (katero pa ima zelo rada)
Vem, da je napisano malo zmedeno. Povedala bi rada preveč stvari hkrati. Pa vseeno mislim, da razumete naš problem.
Hvala za vaš trud in lepo pozdravljeni.
Starša

Spoštovani,

če se je hčerkina neubogljivost pojavila po rojstvu sestrice gre verjetno za običajno ljubosumnost in željo po pozornosti. Poskušajte jo angažirati tako pri negi sestrice (npr. da vam prinaša in odnaša potrebne pripomočke), pri tem pa jo izjemno pohvalite in večkrat zapored povejte, da jo imate radi. Opozarjanje na minule napake ne bo koristilo, še več, utrdilo bo njeno kljubovalno vedenje, vendar pa morate zanjo nevarne podvige, kot skakanje čez cesto, takoj sankcionirati. Dolgoročno boste več dosegli s pohvalo čeprav za nepomembna konstruktivna dejanja.

Neubogljivost se je res pojavila nekaj mesecev po sestrinem rojstvu. Vendar mislim, da ne bi smelo iti za pomanjkanje pozornosti, saj se ji res precej posvečamo. Dostikrat grem ven samo z njo, jemljemo jo s seboj, medtem, ko mlajša ostane doma…. Povedati pa moram še to, da imam občutek, da do največjih izpadov pride prav takrat, ko ji posvečamo največ pozornosti. Do “izpada” pride zaradi povsem nepomembnih stvari. Potem kriči in nobeno pogovarjanje ne pomaga. Enostavno noče slišati. H kričanju pa se prav sili, saj se sliši, da kriči na silo. Nerodno je, ker stanujemo v bloku. Kot starša bi naredila vse, da bi otroka utišala, pa ne gre. Priznam, da sem sama pošteno znervirana. Bojim se celo z njo na dopust.
Naj povem tudi to, da zaradi kričanja ne popuščamo njenim zahtevam, kadar pač nekaj zahteva. Nočemo namreč, da bi nas na ta način izsiljevala. Če se reče ne, potem je to ne. Tudi če kriči. In mislim, da je tako tudi prav, sicer bi se naučila, da lahko vse izsili.
Predlagate sankcije pri nevarnih podvigih. Kakšne sankcije naj to bodo. SAma ji skušava lepo razložiti, pa imam občutek, da noče ničesar slišati. Vsaj deluje tako.
Hvala in lahko noč!

spoštovanma A,
pozornost ki jo deklica potrebuje očitno izsili že z vašim reagiranjem na njeno kričanje, zaveda se , da s tem usmeri vaš tenutni interes ( pa čeprav jezo in nejevoljo) nase in tudi če njeni originalni želji ne ustrežete, pozornost ji s svojim reagiranjem vsekakor izkažete.Sankcije naj bodo nekaj, kar bo razumela kot vaše odločno nestrinjanje z nekim njenim, vendar objektivno zanjo nevarnim početjem: stek čez cesto , vtikanje žic v vtičnice plezanje na okno, to je lahko povzdignjem glas, pa tudi opozorilni udarec po zadnji plati.TELESNEGA KAZNOVANJA SE VZDRŽITE! Kot se vam že napisal, boste dolgoročno mnogo več dosegli s pohvalo tistega vedenja, ki deklici prinaša moralno korist in ugled.Pophvalite jo torej, ko ne bo kričala in ignorirajte njeno kričanje ( če to zmoprete)