Spoštovani!
Že dolgo časa me muči problem, ki ga očitno sama ne znam rešiti. Včasih sem bila vesela punca, ambiciozna in sem verjela v življenje. Danes sem samo še senca same sebe-nimam več nobene samozavesti, večino časa sem žalostna in ne najdem izhoda iz svoje situacije. Imela sem srežno otroštvo, starši so mi dali vse in še več, sama pa sem izpolnjevala svoje obveznosti. Končala sem fakulteto, zdaj delam magisterij. V tem času sta se mi starša ločila. Mogoče si še sama nisem hotela priznati koliko me je to prizadelo. Vedno sem bila očkova ljubica, zdaj pa v bistvu nimam nobenih stikov več z njim. Njegova nova žena me ne mara, sama pa se nočem siliti. Očetu sem to že večkrat povedala, pa se mi je samo smejal in da si vse skupaj samo domišljam. V zadnjem letu sem ga videla samo petkrat, pa še to za par minut. Postala sva tujca in si sploh več nimava kaj povedati. To me boli, sploh pa zato, ker z mojim bratom redno vzdržujeta stike. Ves čas se samo sprašujem, zakaj me nima več rad. In potem si mislim, da če me on ne mara, nisem vredna ljubezni tudi od koga drugega. Fanta, s katerim živim nenehno preverjam, koliko me ima rad in že najmanjši njegov spodrsljaj razumem kot to, da ga nisem vredna in da me bo sigurno pustil zaradi druge. O sebi namreč nimam najlepše slike. Drugi mi pravijo, da sem lušna, sama mislim da sem grda. Kakomorkoli pridem se primerjam z drugimi in na koncu ugotovim, da so vse lepše od mene in bolj pametne, tako da se potem raje povlečem vase. Lahko si mislite, da potem nisem najboljša družba.
Pred enim letom sem se zaposlila, vestno sem opravljala svoje delo in tudi sodelavci in posloavni partneji so me imeli radi in sem z njimi dobro sodelovala. Pred tremi meseci sem dobila odpoved. Zdaj išeč službo in sem že skoraj obupala-kamor pride, samo negativni odgovori.
Tako resnično ne najdem več veselja in volje do življenja. Pogrešam sebe, ko sem vedela kdo sem in kaj grem, ko sem se znala ceniti. Danes se počutim tako izgubljeno, ne vem več, kaj me veseli, kaj si želim, kaj znam, skratka-moja samozavest je na nuli.
Hvaležna bom za kakršnokoli pomoč ali nasvet, ker sem že skoraj obupala nad življenjem, stara sem pa 26 let.
Hvala že v naprej.

Spoštovana Vrtnica,

ne le spodbudno besedo, trenutno potrebujete predvsem pomoč z zdravili, saj boste šele po njih lahko dobljene nasvete tudi začeli uresničevati. Če ne boste v tej smeri ničesar storili, se boste vrteli v začaranem krogu in takrat boste resno lahko ugotavljali, da ste neuspešni. Če ste uspeli končati magisterij boste lahko v življenju dosegli še marsikaj, zato se čim prej oglasite pri psihiatru.

Kr hudo mi je zate…ne si tega delat!!!!
Veš da si ( ker si taka bila ) lušna, nasmejana, zabavna, pametna….
Zdaj te je pa začel zmanjkovat….oči in mami sta se ločila, ne krivi sebe, če oče nima stika s tabo. Predvidevam, da si se potrudila, ampak verjemi, da so ženske ( nova žena ) sposobne marsičesa. Veš, oče bo nekega dne spoznal, da te je na nek način zgubu…tvoja napaka pa je ta, da zdej misliš, da če te on ne mara te ne mara nihče. O sebi si začela razmišljati negativno in vse ti gre na vzdol. A si mogoče pomislila, da se ti to vse dogaja samo zaradi tvojega negativnega razmišljanja…tko kokr misliš in si govoriš, to se ti tudi dogaja…
Osvobodi se teh misli, spomni se ko si bla nekaj let mlajša kako si brezkrbno frfotala okrog in kako je bilo lepo, polno ljubezni…zakaj je blo tko? Zato, ker si videla svet s takimi očmi in lepe, pozitivne misli so polnile tvojo glavo….
Lahko bi ti še velik pisala in pisala… a v bistvu je stvar na tebi.
Skratka…ne se matrat…imej se rada in vsi te bodo imeli radi!!