Spostovani!

Rada bi vas prosila za nasvet, pa je tema tako obsirna in tezka, da sploh ne vem kako zaceti. Gre za mojega moza.
Ce skusam vse skupaj zelo skrajsati in poenostaviti, bi rekla, da je pretirano nenormalno ljubosumen. Nekaj casa sem vse skupaj tolerirala, mogoce se mi je zdelo, da del jlubosumja zvezo celo malo popestri. Ampak to je bilo vcasih. Sedaj je ljubosumen ze na mojo mamo in sestro, da ne govorim, da takrat, ko grem k mami in ocetu sama (kar je sicer redko) najkasneje po eni uri poklice, kako sem, ce je vse v redu, bla, bla bla,…
Seveda sem mu poskusala vse skupaj pojasniti, da me moti, da pretirava,.. saj sva oba izobrazena (on ima VII. stopnjo jaz pa delam ze IX.) pa to nic ne pomaga, zdi se mi celo, da potem izbira se bolj ´podtalne´in prefinjene nacine.
Zadnje case je pricel z novo´finto´. Kakarkoli pridemo (imava tudi sina; 1,5 leta) k mojim starsem si nadene tak cuden obraz, kot da se mu na svetu godi najvecja krivica in seveda s tem sprozi, da ga vsi sprasuejo, kaj pa je narobe. Pa seveda ni nic narobe, vendar s svojim obnasanjem vsak nas obisk popolnoma zamori. Takoj, ko pridemo domov se spet normalno obnasa. S tem mi gre tako na zivce, da se mu popolnoma umaknem (posnemam njegovo obnasanje) in ga nekaj dni sploh ne prenasam, resnicno ga vec ne prenasam.
Kako naj se lotim tega problema? Mi lahko karkoli svetujete? V bistvu jaz na njegova obnasanja najveckrat reagiram tako, da izbruhnem in takrat je najmanj efekta, zato se sedaj pac umaknem.
Ampak to pa po mojem mnenju spet ni prav. Mi smo se doma vedno pogovarjali o problemih. Kjerkoli, pri zajtrku, pri kosilu,…kje je pac naneslo. Oni se nikoli niso zares pogovarjali. Mama je bila najbolj srecna, ce se ga je znebila tako, da je sel kadit na balkon. Se sedaj mu zmeraj ko pridemo najprej ponudi kavo, potem pa rece, saj lahko gres na balkon..(kadit seveda; v nasi druzini nikoli nihce ni kadil, ampak to je ze druga zgodba in ko mi je zatrjeval, da bo nehal kaditi, se mi je to zdelo cisto normalno in v redu).
Zadnjic se nisem mogla zadrzati in sem rekla: saj ti ni treba hoditi na balkon, saj si lahko tukaj z nami, se bomo malo pogovorili…. njegov oce in mati sta se samo spogledala in skoraj padla iz stola.

OK, da ne bom predolga. Se enkrat vas prosim za nasvet, kako ravnati? Doma so mi vedno rekli, da sem kot tank in da povem vse naravnost, torej vcasih se prevec. To pri njem najbolj ne zaleze…

Hvala in lep pozdrav!

Spoštovani,

predvsem ne smete dovoliti, da bi mož igral “užaljeno veliličino” na ta način, da se vpričo vseh umakne, ampak vztrajno zahtevajte njegovo prisotnost. Bistvo njegovega nezadovoljstva, ki se kaže v obrobnih problemih, pa je najverjetneje občutek lastne neuspešnosti v primerjavi z vašo. Poskušajte ga vzpodbuditi, da bi kakorkoli napredoval: položaj v službi, možna dodatna izobrazba, šport in ga tedaj NEIZMERNO hvalite. Ko bo zakrpal ranjeni ponos, bo lahko povsem prijazen in sprejemljiv partner in oče.