problem je najbrž kompleksen ali pa ga samo jaz tako vidim, zato prosim za mnenje.
poročena sva 5 let.
štiri leta sva porabila za to, da se je za silo rešil odvisnosti od staršev.
mamin sine.
ki mu je bilo bolj pomembno njegovo počutje in počutje njegovih staršev, kot pa počutje svoje noseče žene…
po dveh letih takega zakona sem zahtevala ločitev.
mož je ugotovil, da mislim resno in je spremenil svoj odnos do staršev.
kljub temu je ostalo veliko stvari nerešenih, ker se on, ko se pogovarjava zapira vase, ni iskren…, ne pove kaj misli, kaj čuti… večkrat me niti ne posluša,
imam monologe… in jasno problemi ostajajo.
v vsakdanjem življenju ni sposoben nobenih samostojih odločitev, vedno in povsod išče tisto “mamico”, ki bo naredila vse namesto njega…
jaz sem mu vse to razložila, pojasnila, dala literaturo… in v gospodinjstvu ima samo eno zadolžitev- odnašanje smeti… in niti tega se ne more držati…
smeti ostajajo na terasi, kamor jih jaz odložim tudi po teden dni… nima časa je odgovor…
zadnje čase se je njegovo vedenje spremenilo na bolje…
trudi se, da bi me poslušal… da bi bil pozoren, da pokliče, če je pozen… da ne vem… počne vse tisto, kar sem mu vsa ta leta razlagala, da je nujno potrebno za nek normalen odnos…
jasno pa potem on pričakuje tudi od mene nekaj….
jaz pa ne morem.
jaz ne čutim ničesar več.
jaz sem bila v petih letih tolikokrat prizadeta z njegove strani…
ne želim si, da bi se me dotikal… ne želim si poljubljati z njim, ne želim si ničesar.
spiva ločeno.
ne čutim več želje po intimnosti.
ne z njim, ne s kom drugim.
pa sem bila včasih zelo strastna, vedno sem, sva… zelo uživala v seksu…
zanima me, ali je to možno popraviti…
najti spet tisto ljubezen v sebi…
kako?
zdi se mi, da če bi čutila, da se iskreno pogovarja z mano…
če bi ga zanimalo vsaj kdaj, kaj mislim, kako se počutim, o čem razmišljam…
če bi vsaj malo čutila neko psihično bližino…
kaj lahko jaz v dani situaciji naredim?
pogovorov sem začela že nešteto…
sedaj se pogovarjava samo še o delu, o otroku in organizaciji prostega časa…
svetujte mi, lepo prosim, ker vem, da dolgo tako ne bo šlo.
zdi se mi da bo zakon na tak način vedno bolj razpadel.
dosedaj sem prepričana, da me ni varal in tudi če bi me… če jaz nisem za…
ampak ne morem.
ker sva odtujena.

Spoštovana Katja,
tudi če se človek ne podaja v globje plasti vajinega odnosa je jasno, da ste funkcijo “mamice” že prevzeli, saj mu zaupate le tako nekvalificirano delo, kot je odnašanje smeti.Vajin problem je resen, ni pa nerešljiv in bo zahteval kar nekaj časa in vajine obojestranske motivacije , seveda pa tudi neposreden obisk pri strokovnjaku ( oba) S svoje strani pretehtajte le lastno motivacijo in če je ni, ponovno razmislite o razvezi.

gospod doktor,
najlepša hvala za odgovor.
… imate prav.
…čeprav jaz se trudim, da ga prisiljujem, da je samostojen, da določene odločitve sprejma sam, da določena opravila opravi sam…

povejte mi samo še to, kako naj pridem do strokovne pomoči.
naj grem k zdravniku po napotnico, obstaja kje na primorskem kakšna privat ambulanta… ali pa kje drugje no, koga bi mi vi predlagal ali pa mi povejte vsaj kako naj sama poiščem primeren naslov…

Spoštovana Katja,

za prvi obisk pri psihiatru ne potrebujete napotnice, na Primorskem obstaja več zasebnih psihiatrov, z naslovi in tel številkami vam bodo postregli na Obalnem zdravstvenem domu ali izpostavi Zavarovalnice.