Ne upam si na zmenke, zelo pogrešam fante, vendar ko pride do možnosti, da bi šla s kakšnim ven itd. mi postane grozno, zelo neprijetno se počutim in naredim vse, da do srečanja ne pride: izmikanje…Tudi strah pred telesno bližino.

Spoštovana Sama,
vašewmu stanju pravimo socialna fobija in je dokaj pogosto: doleti pribljižno 14% ljudi( merjeno v predelih zemlje, kjer je zdravstvena statistika dovolj razvita.)Kaže se v tesnobnem počutju, ki nastopi vpričo ljudi v zvezi s situacijo, ki kakorkoli vzburka čustva.Zdravkjenje je uspešnejše,čim prej se začne, uporabljamo pa kombinacijo psihoterapije in psihofarmakoterapije.Vaša vloga bo pri tem aktivna, se pravi, da bo učinek odvisen predvsem od vašega sodelovanja.

dr. Vanja Rejec

Ali je res pri vsakem zdravljenju potrebno uporabljat psihofarmakologijo?

Ali se ne da stvari rešit s pogostejšimi obiski, pogovori, namesto obisk 2 krat na mesec, pa jemanje tablet?

Včasih se sprašujem, ali je res edina možnost, da recimo jaz, ki imam isti problem (Strah pred intimnostjo s punco) se zdravim za tem problemom leto in pol ali več? (kot traja običajno zdravljenje).

Sprašujem, ali ni mogoče boljša rešitev “najeta” ženska, s katero lahko počasi eksperimentiram in tako konkretno ugotovim sam pri sebi, da to sploh ni tak bav bav. In/Ali, da si počasi gradim prijateljstva z ženskami in potem ko, dovolj zaupam, pride ali pa ne pride do tiste obojestranske iskrice?

Hvala z vaš komentar,

Matej

p.s. Star sem 22 let. Punce še nikoli nisem imel. Bil sem zelo sramežljiv, danes sem manj.

Spoštovani Matej,

smisel medicine je v tem, da uporablja zoper konkretno težavo najustreznejša sredstva, pri čemer je njihov izbor in doziranje odvisen od narave, vrste in teže problema. Hude pljučnice ne zdravimo s čaji, še manj pa s pogovori, ampak s sredstvom, ki deluje neposredno na povzročitelja. Prav v tem je pri psihiatriji nesporazum: ljudje pojmujejo neko stanje, ki se navzven kaže v obliki psihičnih težav, zgolj kot reaktivno, torej kot pogojeno z nekaterimi domnevno odpravljivimi zunanjimi dejavniki, ne pa kot psihični odsev sicer biokemične motnje. V psihiatričnem zdravljenju seveda zavzema psihoterapija pomembno mesto, nikakor pa ne izključno, čeprav v redkih primerih tudi sama po sebi zadošča za ureditev stanja (če je šlo za izrazito reaktivno povzročitev).
Na vaše vprašanje moram odgovoriti torej tako: psihofarmakoterapija ni vsakič nujna, je pa pogosto najučinkovitejša začetna oblika zdravljenja – psihoterapija pa je obvezni sestavni del rehabilitacije.