Kako naj ga odpravim? Prav zaradi tega sem zamorjen, malo hodim ven, raje sem tiho kot da bi govoril, prav zaradi tega nimam punce(kar me še dodatno potre in mi uničuje samozavest, čeprav nekateri kolegi govorijo da to ni tak problem….mene samo to uničuje….nič drugega). A bi mi kdo lahko vsaj malo namignil kako naj bi to odpravil. Zatika se mi ponavadi ko se pogovarjamo, s kolegi, o kakih zanimivih stvareh.

Spoštovani F.,
jecljanje je težava, ki jo večinoma opaža le prizadeti, zato ima vaša okolica kar prav,ko trdi, da je vaše jecljanje ne moti. S problemom se poklicno ukvarjajo logopedi, strokovnjaki za dovor, ki delujejo v okviru klinike za bolezni ušes nosa in grla.
To, kar potrebujete s psihiatrične strani, pa je napredek v samozavesti, to boste dosegli tako da se ne boste izmikali “obremenilnim” situacijam, ali se celo vključili v dejavnost, kjer boste morali javno govoriti ( izrazito učinkovita oblika je psihoterapevtska skupina), tečaj iz retorike in podobno.Še dva konkretna nasveta:kadar boste v javnosti govorili, oporabite nekoliko pojočo govorico , saj med petjem ne jecljate, v bolj osebnih stikih na primer med plesom pa šepetajte, tudi takrat namreč ne boste jecljali.

Pozdravljeni,
Prebrala sem tvoje pismo in se pošteno nasmejala, kajti sama jecljam celo svoje življenje in se nikoli nisem obremenjevala s tem. Govorim kot dež in mi na misel ne pade, da bi bila zaradi tega tiho. Mama mi večkrat reče, da me je “bogek malo štrafal”, kaj vse bi še prerekla, če ne bi jecljala. Otroka sta se tako navadila na to, da sta me vprašala, kaj je to jecljanje, ko sta bila še v osnovni šoli. Sploh nista ugotovila, da jecljam.
Kar korajžno v družbo. Se pa da jecljanja odvadit, seveda če imaš voljo.
lep pozdrav, Zlata