Spoštovani,

lahko vam čestitam, da ste tako podrobno in izčrpno analizirali svojo situacijo, pa tudi svoje osebnostne značilnosti, v nekaterih mestih v vašem pismu ste celo nakazali optimistično rešitev. Potrebno bo zbrati vse sile in diplomirati, saj si boste le na ta način izborili pravico do soodločanja doma, ne nazadnje pa tudi finančno samostojnost, ki jo še najbolj potrebujete. Po svoje krivite očeta za njegovo strogost in nepopustljivost, vendar bi pri bolj iznajdljivi hčeri ta strogost kmalu ublažila. Poskusite uporabiti nekaj več diplomacije, predvsem pa se ne umaknite v sobo takrat, ko bi morali svoja stališča zagovarjati.

Glede na vaš opis, pri očetu ne gre za konkretno duševno bolezen, ampak za povdarjene osebnostne poteze, kise dajo “zdraviti” le z ustreznim diplomatskim pristopom.

Hvala za odgovor! Sem se počutila bolje že ko sem poslala pismo. In po vašem odgovoru sem spet verjela, da bom že zmogla sama. Vendar pa se je moje stanje zopet kmalu začelo slabšati. In zdajle se počutim tako grozno, da sploh ne vem več kaj naj naredim. Najhuje pa je to, da se mi zdi, da je vsem vseeno, da z mano nekaj ni v redu. Še bolj me ignorirajo. Z nikomer se ne morem pogovoriti. In ko sem zadnjič to omenila prijateljici, je rekla, da si vse samo domišljam. Naslednji dan je bilo pa spet isto. Nihče me ne pokliče, ko gremo ven se nihče ne pogovarja z mano. Menda zato ker sem vedno tako slabe volje. Ampak kako naj se smehljam ko pa se poučitim tako žalostno? Nikoli se nisem preveč dobro pretvarjala, kar se tiče čustvenih razpoloženj. Pa tudi ne vem zakaj bi se morala. Vse kar verjetno potrebujem je samo to, da bi bilo nekomu mar in da bi mi nekdo rekel, da bo vse v redu. To mi da namreč moč, da se skozi težave prebijem sama. Pa tega ne morem dobiti. Čeprav se trudim vsem ustreči in pomagati, tako doma kot pri prijateljih. Očitno preveč, ker tega sploh več ne opazijo. Še več, zadnjič mi je brat v jezi rekel, da se vsi strinjajo, da sem jaz kriva za vse prepire. In to me je res dotolklo. In prvič v življenju sem morala vzeti močnejšo tableto (apaurin), da sem se vsaj približno pomirila. Sem res jaz kriva za vse, kar se mi dogaja? tole se vam bo verjetno zdelo precej zmedeno pisanje. Ampak ne vem kako naj drugače povem.

Še nekaj -vedno bolj se mi zdi da ne morem več kontrolirat svojih napadov jeze – ko me nekaj razdraži se zderem na nekoga in potem mi je v trenutku tako hudo, da se zaprem v sobo in jokam. Bojim se, da postajam podobna očetu. In verjemite mi, da je to misel, ki me je je že celo življenje strah.
Glede mojega očeta – sem poiskušala z veliko mero diplomacije, pa ni nič delovalo. Zdaj pa res nimam več moči.
Prosim dajte mi kakšen nasvet, ker tako ne morem več naprej in nimam moči za nobeno stvar, ki se je lotim.
V naprej hvala in lep pozdrav
Iza

Spoštovana Iza,

res ne vem, zakaj bi se morali strinjati z bratovo trditvijo, da samo vi povzročate prepire v hiši, res pa je, da prehitro odnehate. Loputanje z vrati namreč ne pomeni konca prepira, ampak napetost ohranja. Za svoje prepričanje se morate postaviti in pri njem vztrajati, vse kar pri tem potrebujete pa je, da ne izgubite nadzora nad seboj in ne začnete vpiti, saj ravno to lahko najbolj očitajo. Če pri svojih poskusih, da bi se uveljavili, prihajate v tolikšno stisko, da že začenjate obupavati, bo koristno obiskati psihiatra. Mislim namreč, da ne potrebujete pomirjevala (Apaurin) ampak kvečjemu zdravilo, ki bi vam pomagalo okrepiti samospoštovanje.

Zahvaljujem se vam za vso pomoč! Imam samo še eno vprašanje, potem pa vas ne bom več obremenjevala s svojimi težavami. Ne vem kako naj se obrnem na psihiatra. Tu v Kranju jih namreč ni prav veliko, vsaj jaz jih ne najdem. Sem vas hotela vprašati, če se lahko zglasim pri vas, ampak sem ravno prebrala vaš odgovor nekomu, da moraš imeti status. Meni je status študenta potekel marca, tako da to verjetno ni opcija. Imam pa tudi samo osnovno zavarovanje, ker pač še zaključujem šolanje. Bom morala dodatno plačati ker nisem še dodatno zavarovana? Nimam ravno namreč prav velikih finančnih zmožnosti, ker sem nehala delat, da bom lahko končala študij. To pa mi ne gre, ker je moja koncentracija na nuli. Nekakšen začaran krog pač. Ampak pustimo to. Rada bi samo to vedela kako naj pridem do kakšne pomoči brez kakšnih dolgih vmesnih postaj. Imam namreč velike probleme s socialnimi stiki in komunikacijo. Zato tudi sploh nimam izbranega osebnega zdravnika, ker mi je to prava mora (morala bi izbrat enega sedaj ko mi je potekel status), kako bo šele pri psihiatru! Rada bi namreč vedela, kaj naredit če se mi spet obrne na slabše. Da bom tokrat vsaj za silo imela neko varovalno možnost.
Najlepša hvala vnaprej in lep pozdrav
Iza

Spoštovana Iza,
v vsebinskem smislu je študent še tudi tisti, ki se aktivno prizadeva študij končati, pa čeprav ta hip ni opravil ustreznih pogojev za status, ni pa več tisti, ki je študij HOTE opustil, v tem pogledu torej sodite še med študente.