Spoštovani!

Smo velika družina. Z možem namreč vzgajava 4 otroke. Večja otroka starosti 11 in 12 let sta iz moževega prvega zakona. Velik del časa preživita pri nas (vse sobote in nedelje, vse praznike in počitnice). K nam tudi zelo rada prideta. Z mlajšima otrokoma starosti 2,5 in 4 leta se zelo dobro razumejo in se imajo radi. Vse otroke imam enako rada in ne delam nobenih razlik.

Zgodi se, da mlajša otroka, predvsem 4-letnik, opozarja starejša otroka, da sem jaz mami in jih sprašuje, zakaj me tako ne kličeta in zakaJ me kličeta po imenu.

O tem, da imata starejša otroka svojo mamo, ki je zaenkrat še skrbnik (le na papirju), se še nismo pogovarjali. Za čas, ki ga preživita pri mami, rečemo, da sta v šoli.
Ampak, enkrat bo mlajšima otrokoma treba povedati.
Prosim, spoštovani doktor, svetujte mi, kdaj je zato najprimernejši trenutek in način.

In še nekaj: Starejša otroka kličeta po ljubezni. Najstarešja deklica mi včasih na uho pove, da se želi, da bi bila jaz njena mamica. Oba starejša me imata zelo rada. Ali ju ne bom s tem prizadela, če bom povedala, da nisem njuna mama. Kako naj to storim?

Hvala za odgovor!

Spoštovana Romana,
svetujem vam, da naziv “mama” vsekakor ohranite, hkrati pa naj vas starejša otroka kličeta tudi po imenu. Tako bosta imela mamo Romano in mamo ….., stvari bodo postale jasnejše in tudi za mlajša otroka spejemljivejše.Pišite, kako ste poimenovanje izpeljali !

Pozdravljeni!

Hvala za hiter odgovor. O poimenovanju Vas bom obvestila, ko bo o tem kaj novega.

Moja radovednost pa vseeno ni potešena. Ali bi mi lahko odgovorili še na vprašanje, kako in kdaj naj o tem spregovorim z mlajšima otrokoma. Že vnaprej hvala.

Vaša rešitev dr.Rejec se mi zdi izvrstna.Imam strica, ki se je pred 15 leti poročil z ločenko, ki je imele 10-letno hčerko.Odnos med to hčerko in mojim stricem je zadnjih 5 let izredno slab, hčerka ima težave, je bulimična, po drugi strani pa manipulativna,večna mamina ljubljenka in celo nesramna.Ko je njena mama(stričeva žena) pod pritiskom svojih staršev, nanjo prepisala lastništvo nad stanovanjem v katerem živijo, se je moral stric iz stanovanja izseliti.Seveda sem vam napisal bolj črno-belo situacijo, saj je verjetno tudi stric prispeval k slabemu razumevanju.Vem pa, in tukaj se moje pisanje nanaša na Romanino vprašanje,da je hčerka ko je bila mlajša hotela strica klicati oče in stric je to odklonil.Baje iz razloga, da ne more vplivati na njeno vzgojo, če ima pravega očeta, čeprav hčerka z njim nima stikov.Moje vprašanje pa je ALI LAHKO TAKA ODKLONITEV USODNO ZAZNAMUJE ODNOS ZA VNAPREJ V SMISLU TRAJNE PRIZADETOSTI HČERKE ALI OTROCI NA TO POZABIJO?
hvala za odgovor

Za mlajša otroka naj velja isto. Starejšima ste vi mama Romana, doma pa imata mamo xxx.

Spoštovani Luka,

kakršnakoli zavrnitev, ki je trajnejše narave, lahko predstavlja travmatizirajočo situacijo, ki pušča sledove v načinu odnosa z okoljem tudi kasneje. Pokaže se lahko v obliki nezaupljivosti, nespretnosti v stikih, oblikovanju posebnega miselnega vzorca, kjer ima prav strah pred ponovno zavrnitvijo tudi kasneje življenju, vodilno vlogo.

Spoštovani Luka, spoštovani mag. Rejec!

Popolnoma se strinjam z Vajinim mnenjem in moram reči, da pravzaprav to pri nas nikoli ni bil problem. Na tihem sem si celo želela, da bi me starejša otroka klicala mama ali mama Romana. Vendar ju na to nisem nikoli napeljevala. To je njuna izbira.

Vendar me zanima nekaj drugega. Gre za mlajša otroka in njuno dojemanje tega, da dejansko nisem mama starejšima otrokoma. Mlajša sicer o tem še ne sprašujeta, vendar pričakujem, da enkrat bosta vprašala. Moram se na to pripraviti. Ne vem, kaj in koliko naj jima takrat povem, oziroma kakšna starost je najprimerješa, da te stvari razkrijem.

Ne gre namreč samo za to, da bosta mlajša otroka izvedela, da nisem mama tudi starejšima. Gre za to, da je to povezano s trajnostjo odnosov. Povedati jima bo treba, da je očka nekoč imel rad drugo žensko in da jo je potem prenehal imeti rad. Bojim se, da se bosta bala, da bo morda prenehal imeti rad tudi njiju ali starejša otroka ali mene. Ali pa bosta morda mislila, da ju jaz nekoč več ne bom imela rada.

Na kakšen način in pri kateri starosti naj torej spregovorim o tem. Ne želim čakati predolgo, da ne bi izvedela drugje.

Že vnaprej hvala za odgovor. Pa tudi vaše mnenje, Luka, bo dobrodošlo.

Obema lep pozdrav!

Spoštovana Romana!
Pri nas je nekoliko drugače. Mož ima iz prvega zakona 3 otroke (20,14,12) in tudi midva imava 3 otroke (8,7,4). Z moževimi otroki iz prvega zakona se videvamo bistveno redkeje kot pri vas. Najini otroci pa praktično od rojstva (oprostite, ker nekoliko karikiram) vedo, da so prvi trije njihovi polbratje/polsestre. Ves čas vedo, da imajo oni eno mamo, drugi pa drugo, očka pa je skupni.
Ko je mož obiskoval otroke, sva vedno povedala, kam gre. Mislim, da me je najina prvorojenka okoli 3. leta prvič vprašala, ali je imel oči prej rad “drugo mamico” in zakaj. Povedali smo ji, da se ljudje včasih zmotimo; da se stvari spremenijo; da si najdemo nove prijatelje; s starimi pa se ne razumemo več, da pa imamo radi otroke ne glede na spremembe. Izraza “prenehati imeti rad” nismo nikoli uporabljali, ker se mi zdi strašansko absoluten in dokončen pojem. Veliko bolje se mi zdi govoriti o “nista se razumela”, “se nista hotela skupaj igrati” (za zelo majhne otroke), ipd. Moram reči, da otroci nikoli niso izražali strahu, da bi jih očka prenehal imeti rad. Pri petih letih je bila najstarejša že pravi izvedenec za reševanje kriznih situacij.
Ko sta se najini hčerki (8,7) nedavno vrnili z desetdnevnega treninga v tujini, sta mi povedali, da ima mamica njunega sotekmovalca, starega 8 let, novega partnerja. Potem sta podrobno razložili, zakaj se je razšla s prejšnjim, kako to dojema njun prijateljček, …. So se več ur zvečer pogovarjali…..Menim, da otroci morajo vedeti resnico od samega začetka….
Pozdrav!
Nina

Nina, hvala!
Romana