se res veliko očetov ne zanima za otroke?

tinja je pisala:
> ostane ne le brez oceta (no, saj se tako ali tako VELIKO
> ocetov ne zanima za svoje otroke) tudi brez ene “veje”

Tole je pa eno veliko metanje v isti (beri: napacen) koš. Imaš kake konkretne podatke o tem? Nikjer nisem zasledil, da bi kaj takega objavili – presenetilo bi me tudi, da bi kaj takega skrivali.

S takimi izjavami se ne naredi nic dobrega.

Ko rad pišem izreke, bom pa še tega: “Ne bodimo del problema, ce nismo del rešitve”.

Ima kdo kakršnekoli podatke na to temo?

Ja pr men gre kr za konkretn primer…ze ko sm bla mejhna ( 3 leta) sta sla moja mami in bioloski oce narazen…za to se danes ne vem razloga, ker je nikoli ne sprasujem o njem….Od takrat ziviva z ocimom in polsestro…Od bioloskega oceta ne dobivam nic, razen ubogih 100 DM na mesec. Nikoli ga nisem vidla, nikoli se ni pozanimal zame, nikoli me ni obiskal, niti za 18 rojstni dan lani se ni vsaj spomnil name…Po drugi strani pa se z ocimom stekava kot bi bil on moj pravi oce, pomaga mi pri ucenju in me spodbuja, dobivam denar, spomne se vsakega rojstnega dneva… Tko, da po eni strani razumem, “veliko ocetov se ne zanima za svoje otroke”…Ampak niso pa vsi taki!!! Se dobr…

podatke npr.lahko dobite na minstrstvu za delo in socialo,kjer vam bodo postregli s podatkom,da več tisoč OČETOV ne plačuje preživnine za svoje otroke…..po novem za takšne otroke začasno preživnino izplačuje vlada,vladne službe pa potem preko sodišča terjajo “očete”…..
torej to pomeni,da več tisoč očetov NE SKRBI za svoje otroke,upam da je VEČ TISOČ veliko,ali pa se motim…..no da ne govorimo,koliko je takšnih očetov,ki sicer plačujejo,pa ne obiskujejo svojih otrok (ločitev je pri nas namreč na tisoče)…in koliko je sevda takšnih očetov,ki so še v družinski skupnosti,pa ne vedo v kateri razred hodi njegov otrok……kaj pa pravzaprav po vašem mnenju pomeni “ne skrbeti za otroka”………

Jest moram rečt, da mi gre na KOZLANJE, ko sedaj poslušam (ko je vsa ta čaga okoli referenduma), kako se najbolj oglašajo moški. Vzporedno s tem pa non stop berem, poslušam od znancev in prijateljev, kako se njihovi očetje ne brigajo zanje, kako so zapustili družine itd. Moj se je z mano po moje ene 2x v življenju igral, pri 15 pa šel. Na srečo se je kasneje nakuliral in se sedaj v redu štekava. Polno je tudi primerov, ko punca zanosi, tip pa ji da ultimat: ali splav ali pa me ne boš več videla. In če vas je ta uboga peščica, ki se sedaj pritožujete in najavljate, kok ste kul fotri, res tok kul in brezmadežni, tut prov. Žal ste v manjšini!
Dostikrat se mi tudi zdi, da bi tipi čist OK funkcionirali brez otrok (mogoče jih prime tam okoli 40-50-leta), pa jih hočejo punce imet in potem tako pač je. Majo pol kao mir, se jim itak ni treba več s svojimi partnericami tok ukvarjat – sej majo froce in jim dajo mir. Hodijo v službo, pa na pir, pa gledat najstnice v oprijetih oblekah, pa pametujejo, pametujejo, pametujejo in to jim je cel žur! Res polno življenje, ni kaj!

Veš maca, podobno kot ti bi lahko jaz rekel, da mi gre na kozlanje ko vidim kako se oglašate samo tisit ki ste z očeti imeli slabe izkušnje… zanimivo! Ti nonstop bereš in poslušaš od znancev kako so njihovi očetje slabo z njimi ravnali. jaz imam drugačne izkušnje. Večina mejih znancev (z mano vred) ima z očeti pozitivne izkušnje in ne vem kako bi brez njega. Stvar je precej relativna, a ne? Vidim da si precej negativno ali mooče celo feministično nastrojena do tipov, predvsem pa gledaš na stvari precej enostransko. Seveda, tipi smo grešni kozli za vse, strah in trepet in zlo za otroke. Daj rauumei že vednar da na svojih izkušnjah ne moreš posploševat. A se greva mogoče še malo pogovarjat o slabih materah? Misliš da jih ni? Potem se zelo motiš…

Tudi meni gre na k… , ker ima(jo)te vsi toliko za povedat čez moške, ki so tako slabi očetje, da so za odstrel. Konec koncev lahko pobijemo vse moške, ker so tako in tako VSI prasci. Ženske pa jih ne potrebujemo, saj se da čisto lepo brez njih živeti.
Vsak človek je lahko dober ali slab, ne glede na spol. In tako je tudi s starši – so dobri in so slabi.
Zakaj nihče nikoli ne omeni slabih mater? Ker jih ni? Ali enostavno zato, ker verjamete v pravljice?

Tudi jaz imam slabe izkušnje z očetom, ne da bi bil slab človek, a za otroke zelo neroden – ni znal najti stika z nami in šele zdaj, v odraslih letih se pogovarjamo kot je treba. Moški živijo v svojem svetu kar se mene tiče in redki so tisti, ki s svojimi otroki dosežejo tak pristen stik kot mama. Pri vseh mojih prijateljicah je tako – če bi jih opisala, bi rekla – en se vedno šali in stresa štose, za resne zadeve popolnoma nemočen. Jasno, en pije (je kje kdo, ki ne pozna vsaj enega pijanca?). Eden dela non stop in ga doma skoraj nikoli ne vidijo – če pa preide, pa renči, da je utrujen. Zato pohvala vsem tukaj, ki ste dobri očetje, ki znate biti otroku hkrati prijatelj in oče, ki se pogovarjate tudi o bolj osebnih stvareh kot sta šola in šport. Še to: odnos oče- hčerka je verjetno bolj problematičen kot oče-sin -kaj mislite?

No evo mene. Jaz ne bom pljuval čez svojga očeta, oz. čez ves moški rod, ker je izreden človek in moj resnični vzornik. Čeprav sta z mamo ločena od mojga 10-leta, je obdržal stik z mano, aktivno sodeloval pri vzgoji. Za svojo široko razgledanost in odprt duh se lahko zahvalim samo njemu. Ker je precej znana osebnost in tudi materialno dobro preskrbljen, tega ni nikoli izkoriščal – oz, mene razvajal. Zavedam pa se, da ker sem ubral podobno poklicno pot, da me bo pač to spremljalo dobršen del življenja. Češ, ta je pa od ta starga Liftmastra sin – nisi to kar si, ampak sin. Vem da je to pač dvorezen meč.

Najpomembneje pa je, da vem kakšna mora biti očetovska ljubezen in to mi je ful popotnica za svoje otroke. Pa navajal me je, da ima vse svoj čas in pa vcepil mi je občutek odgovornosti pa da znam stvari cenit. Zdaj, ko sem odrasel pa je kot kak ambasador s svojimi izkušnjami, oz. moj dober prijatelj. Dosti greva tudi skupaj v kino, kljub puncam ali prijateljem. To je še taka stvar iz preteklosti, ki jo še posebej negujeva :)) Moram tudi poudarit, da v naši “hiši” spolnost oz. teme na to niso bile nikoli tabu. Ko berem te vaše poste pa poste po ostalih forumih se res zamislim, le kaj je narobe s starši, da jih je večina tako zapetih in konzervativnih glede mnogo stvari.

Niso vsi očetje tako slabi, ok!

Bravo, Liftmaster. Tle je dokaz, da se dajo tudi razvezani dobr uskladit, da niso otroci pol reveži. Epruvete pa nimajo pameti, čustev, dnarja in časa, da bi pomagale otrokom. Ločena ženska ima še vedno možnost da se obrne na bivšega, če pa nima te možnosti, je pa reva.
Ps: moj oče ja čist uredu, če ima pa slab dan(kot tudi vsi mi), ga pa pustim lepo pri miru

Dragi ATASMRK nažalost se res veliko očetov ne zanima za svoje otroke, hkrati pa tudi priznam da se tudi nekatere matere ne zanimajo za svojega otroka, ali pa celo OBA STARŠA pozabita na otroke. Drugače se pa za tem referundomom skrivajo druge stvari (privatizacija bank…) Na žalost na tem svetu ni popolnih staršev, tako očetov kot mater, toda oče lahko gre ženska pa ostane, ker skoraj more in vedno so ženske večje prasice kot pa moški če pustijo svoje otroke. jaz poznam moškega, ki je zapustil že dva otroka in sedaj je pri ta tretji ženi in večina moških, ki jih poznam ga imajo za “jacka” on je frajer, ki si dobiva mlade ženske… Za svojega očeta ne vem ali je dober ali ne, kdo pa sem da bi ga sodila. Največ škode pa lahko tako ali tako mati naredi svojemu otroku že pred rojstvom, mamila…
Nisem želela, da bi se šli zdaj igro “dajmo vso krivdo očetom”, hotela sem čisto nekaj drugega, kaj pa ugotovite sami….

Slabe matere so in to največkrat nam pred nosom, samo ker velja,da če si mati si že dobra, se največkrat vidi samo očete in njihove napake. Poznam mater, ki je imela dva otroka, vsakega z drugim. Drugega ji je fant s sodiščem vzel. Najprej je delala scene, kričala, razbijala po njegovih vratih (samo zardi trme), nazadnje mu je pa ponujala še taprvega, ki sploh ni bil njegov.

Poznam drugo mater, ki ji je bila kariera več kot njen otrok.
Nekaj DNI po rojstvu prvega otroka je že bila na delovnem mestu in to ne samo osem ur. Na WC je hodila stiskat mleko iz prsi, ker so jo tiščale. Otroka je pustila pri nekom v varstvu. Mož je neštetokrat hitel iz službe, da je otroka šel iskat, ker je mamica pridno delala v službi. Pri ta drugem ni bilo pa nič drugače. Zaradi takega odnosa do svojih lastnih otrok ni imela nikoli razumevanja za podrejene, ki so morali na bolniško zaradi bolezni svojih otrok.

Poznam mater, ki je 14 dni po porodu že veselo žurala v disku do jutra in to vsak vikend (vse tri dni!). Porodniško je izkoristila za žurke, potepanje po morju. Otrok je bil pri njenih ali njegovih starših, mož je bil pa zaposlen čez cel dan.

Poznam mater …. Škoda je naštevat primere slabih mater. Lahko samo rečem tole: sama sem dvakrat mama, vedno se trudim, biti dobra mati. Koliko to sem, bi najlažje povedala moja otroka in njun oči. Boli pa me, ker tudi zakon, že s tem, ko ga mati rodi, dodeli avtomatsko popolne pravice nad otrokom. Dokazati ji, da je slaba, je pa zelo težko. Samo res izjemni primeri so, ko so materam vzeli otroka v rejo ali pa ga dodelili očetu. Poznam očete samohranilce, ki so lahko vzor starša marsikateri mamici. Samo, žal, da moški postane samohranilec je zelo dolga in trnova pot (razen, če ne postane vdovec).

Toliko o slabih materah, ker večina govori le o slabih očetih!

No, pa sem spet feministka! Nič hudega… Skratka, valda da obstajajo tudi slabe matere. Vendar kakršnekoli so OSTANEJO OB SVOJIH OTROKIH (v večini primerov), očetje pa si žal preradi vzamejo EASY WAY OUT. Čeprav si nisem na jasnem, kako lahko potem živijo sami s sabo. Pa vseeno, težko je obdržati zakon in tudi ostajati skupaj samo zaradi otroka.
Glede vseh teh “odličnih očetov” pa toliko: vse je kul, super, rojstvo otroka vas zapolnjuje, osrečuje, se veliko ukvarjate z njem itd. Ampak ob pivu s prijatelji? Kaj pojamrate, kako ste ujeti? Ali ste itak očetje takrat, ko vam to paše, sicer pa matere skrbijo zanje. Vi jih peljete ven le zato, da se malo postavljate z njimi (sploh če je sin) in dajete vtis čudovitega družinskega človeka, ki bi si ga želela vsaka ženska?? Prevara, samoprevara?? Uh, pojedli me boste, že čutim….

Jaz pa imam slabo mater in slabega očeta. Zapustil me je pri treh letih, mati, pa me je pri devetih letih vprašala, ali grem z njo, ali bom ostala pri stari mami. Tako je mene vzgojila babica, mojo polsestro pa mati. A vseeno, ker poznam zgodbo iz preteklosti, kakšne scene je delala, hodila po denar, bila že na tem, da polsestro vzame socialna služba, ker je bila na cesti, brez službe, doma brez elektrike in brez telefona, se mi obrača želodec, ker vem, da je bila moja sestra večkrat lačna, kot sita, samo da tega nebo priznala, pa če je ne vem kaj. Ker jo zagovarja. In kaj naj sedaj? Življenje teče, bolečina je prisotna, ker gledam kako imajo drugi krasne starše, jaz pa nikakve, in kaj, kar je, je. Živi se naprej, ni kaj.

Kot zanimivost naj omenim mater, ki jo dokaj dobro poznam, ki je s svojim ljubimcem zbežala v tujino, za sabo pa pustila 3 (tri) otroke, katerih najmlajši je bil star komaj nekaj mesecev! V tujini si je ustvarila novo družino (še 1x 3 otroke), na svoje prve otroke pa gladko malo pozabila.
Druga, ki je žal nisem imela čast spoznati (samo zato ker je ob naših obiskih nikoli ni bilo doma), pa je svojo punčko (takrat staro okrog 4 mesece) puščala fantu in njegovim staršem po cele dneve, ponavadi pa se od petka do nedelje niti ni prikazala domov (žuri, diskoteke, fešte,…). Punčka ima strašno redko alergijo in jo je očka ogromno prevozil okrog zdravnikov, mamca pa … .
Veliko mamic poznam, ki svojo usodo in “razočaranje” nad vsakdanjim življenjem na dolgo in široko razglabljajo ob kofetkih in cigaretkih s svojimi “sotrpinkami”.
Zakaj bi potem obsojali samo moške?
Vsi smo smrtniki in vsi delamo napake, saj smo ljudje. Popolnih ljudi ni! Zato razpredanje kdo je slabši nima smisla. Vsakdo, ki se trudi, pa si zasluži priložnost, da svoje napake popravi.

Imel sem (hvala bogu, ga imam se) – precudovitega oceta. Ker je mama
poucevala v soli in imela izmenski pouk, je imel oce zame veckrat vec
casa od nje. Po sluzbi je hodil redno pome v vrtec, me peljal npr. v gozd,
v park, gledat lokomotive in vlake na zeleznisko postajo, ce je imel slucajno
kak sestanek, me je peljal v knjiznico in pustil tam v skrbi knjiznicark, da
so mi dale v roko kaksno primerno knjigo, ali pa sva sla domov, jaz sem
mu sedel v narocju, on pa mi je ure in ure na glas bral pravljice. Vcasih sva
se tudi igrala in npr. sestavljala lego kocke.

Kot otroku mi je bilo to vse seveda zelo vsec, sele v kasnejsih, odraslih
letih pa sem razumel vso veliko ljubezen, zaradi katere je to pocel. Vecno
mu bom hvalezen. Ker je bil toliko casa z mano, seveda ni hodil na pivo.

Tudi taki ocetje so.

Kaj če bi ti tvoje travme raje zaupala kakemu psihologu, mogoče bi ti pa znal pomagat? tole ni žalitev, ampak očitno imaš precej čudno, da ne rečem kar slabo mnenje o moških na splošno. Lahko da je to posledica kakih slabih izkušenj v otroštvu, zato bi ti lahko kak dober psiholog veliko pomagal. Na splošno je iz tvojih odgovorov mogoče videt neko mero napadalnosti do vseh ti te malo pokritizirajo ali se ne strinjajo s tabo… nekaj se zavedaj, nihče ni popoln in nihče ni nezmotljiv in nihče nima vedno vse prav, tudi ti ne!

:))) Sva že dva. Ej Aligator, mi2 bi bla sigurno dobra frenda 😉

Ajd

Tudi jaz imam ljubeče starše: tako mamo kot očeta. Mislim, da ni ustaljenega vzorca, po katerem bi lahko rekli – očetje so slabši od mater in obratno. Tudi jaz poznam primer mame, ki je zapustila svojega moža in otroka, ker je pač po enem letu zakona ugotovila, da ni to, kar si je želela. Sedaj za otroka skrbi oče in njegovi starši, od mame pa ne duha ne sluha.

Jaz bom pa tkole rekla. Svojega očeta ne poznam, ker je mamo zapustil, še preden sem se rodila. O njem ne vem nič, a ga vseen ne morem sovražit, ker ga niti ne poznam. Vem, da so šanse, da ga kdaj vidim, blizu nuli. Če pa bi se to teoretično zgodilo, pa bi mu takoj dala “še eno možnost”. Še tole dodajam: rajš sem brez očeta, kot pa da bi ga mela, pa bi me ta zanemarjal/zlorabljal/tepel.

O, verjamem, da bi me najraje k psihologu poslali, tako kot vsakega, ki je kakorkoli kritičen ali komu stopi na rep. Žal se ne moremo vsi z vsemi strinjati in jaz osebno mislim, da je kar v redu tako. Sicer bi bil svet zelo dolgočasen. Predvsem pa verjamem, da bi tipi radi imeli punce, ki bi vas gledale kot boga, nikoli ne ugovarjale in ne imele svojega mnenja. Saj bi lahko kar vi mislili namesto nas, a ne?!
Dejstvo je, da se mi tako kot moški tudi marsikatere ženske zdijo sebične in popolnoma se strinjam recimo z dejstvom, da tudi marsikatera mati ni popolna. Ampak one v večini primerov vsaj vztrajajo in ne obupajo, ko jih mož zapusti!
Pa saj ni vredno, da bi se zagovarjala… Očitno je za vse vas, ki ste pisali poste na to temo, svet poln ljubečih moških, ki aktivno sodelujejo pri vzgoji otrok, ne varajo svojih žen, so pridni, pomagajo pri gospodinjskih delih, si vzamejo čas za svojo ženo itd., skratka vsi moški (ali pa vsaj veliiika večina) je idealnih. Zakaj poslušam in berem non stop samo pritoževanje o zlorabah/posilstvih/zanemarjanjih/pretepih/odstotnostih/nespoštovanjih/nadlegovanjih/varanjih/pedofiliji ipd.? In zato, ker je tako, potrebujem strokovno pomoč? Lepo vas prosim…