Veriga problemov

Moj problem je pravzaprav verižen. Sem 25-letnica, zelo razgledana, zelo ambiciozna, za svoja leta nadpovprečno uspešna. Simpatična, komunikativna, za moške privlačna in atraktivna.

Moškim se ne bojim približati. Toda tu nastopi velik problem. Odnos do moških imam, vsaj po mojem mnenju, izoblikovan na nekem vzorcu, ki se vleče že iz osnovnošolskih let, ko sem prvo in edino močno “ljubezen” (čeprav danes te zveze ne bi poimenovala tako!) prebolevala nekako do 20-ega. Dve leti sva bila par, dve leti potem tičala v ‘svobodnem’ razmerju, ki je bilo svobodno samo za njega. Na koncu sem bila neizmerno uničena. Danes mi ne pomeni ničesar, le boleč spomin, poln prezira.

Nato sem si tri leta, milo rečeno, zdravila ego, letala s cveta na cvet, vedno po vzorcu ‘če ni energije in privlačnosti na prvi pogled, ni nič.’ Kateregakoli moškega sem se lotila, sem ga ponavadi dobila, in po zelo kratkem obdobju, tudi zavrgla. Ker se nisem zaljubila. Dostikrat sploh ni šlo (vsaj v večini primerov) za seksualna razmerja. V teh letih sem tudi zamenjala okolje, šla iz rodnega kraja, doštudirala. Sem uspešna poslovna ženska z zelo močno željo po idiličnem in urejenem družinskem življenju.

Pred dobrim letom dni sem spoznala moškega, ki objektivno in racionalno ustreza vsem mojim zahtevam, ki sem si jih pred leti ustvarila v glavi. Zelo racionalnim zahtevam. Na ljubezen že dolgo ne gledam z romantičnega vidika, pravzaprav mi gredo osladni in zaljubljeni pari, katerih romantičen pridih ljubezni prehitro izpuhti, zelo na živce. Želim in iščem umirjeno, prijateljsko in seksualno izpopolnjeno zvezo.

Takoj sem se zaljubila, a mu ničesar pokazala. Le nekaj hladnih signalov, ki pa jih ni dojel (delujem zelo samozavestno in nedostopno, močno, trdno). Vmes je imel kratko razmerje z žensko, katera je še vedno močno prisotna v njegovem življenju in je niti približno še ni prebolel. Midva sva se navezala na nek poseben, prijateljski način. Družijo naju skupni prijatelji, skupni interesi in poklicna pot, odlično se razumeva, imava isti pogled na življenje, v spolnosti s ujemava odlično. Pred meseci sva se torej zapletla intimno, jaz mu čustev nisem razkrila, in ves čas igrala na karto, da bo ob meni spoznal, da sva ustvarjena drug za drugega. Kar pravzprav še vedno menim.

Pred tedni mi je bilo vsega skupaj dovolj, razkrila sem mu svoje želje, postavila ultimat, da se razmerja, kakršnega imava, ne grem več. Morda preveč ostro, preveč hladno. Ker moškim ne zaupam. Čeprav sem sicer zelo, zelo občutiljiva in čustvena oseba. Bil je popolnoma šokiran, prestrašen, začela sva se umetno prepirat, pod pritiskom naj se ne bi bil sposoben odločati, zadnje dni celo govoriva ne več. Ves čas sva namreč poslovno v stikih.

Moje vprašanje torej temelji na enem samem problemu. Zakaj si izbiram isti tip moških? Neodločne, labilne, ki niso nori name, ki se ne mečejo po tleh zaradi mene. Takšne, ki pravzaprav živijo poleg mene, v stilu ‘malo bi, malo ne bi’. Kot bi si želela nekako nesreče zaljubljenosti?!

Je to povezano z mojim odnosom do družine (mama je, po mojem razmišljanju ljubosumna na mene in moj odnos z očetom, ki me ima za svojo srčico že celo življenje, ona pa se je ves čas borila (s svojo taščo) za mojo ljubezen. Mame pravzaprav ne prenesem in najin odnos je obupno nevzdržen)? Vame vlagajo vse ambicije, vse upe, vendar tudi to, kar sem pravzaprav že dosegla, za njih ni dovolj.

Ogromno berem, ogromno, če ne celo preveč, razmišljam . Analiziram besede, ki jih je kdo izrekel. Ogromno razmišljam o odnosih. Do same sebe, do preteklosti. Teoretično vem, kje tiči moj problem, poskušam iti naprej, toda v praksi se vse skupaj vedno znova izneveri.

Sem bila dovolj jasna? Zakaj vedno isti tip moških???

Hvala za kakršenkoli odgovor.

Tamara

Je možno o tej verigi problemov s strokovnjaki govoriti preko e-pošte. Dostikrat sem namreč že razmišljala, da bi si poiskala strokovno pomoč, vendar ne vem kje, in mi je pravzaprav zelo nerodno.

Spštovana Tamara,
videti je ,kot da je bojite trajne zveze z odličnimi raconalzacijami pa svoj strah dovršeno prikrivate.Človek s toliko sposobnostmi, kot jih imate, bi pravzaprav ne smel imeti težav najti oziroma med tolikimi možnostmi izbrati ustreznega partnerja.Zdi se tudi, da vas na primarno družino veže več kot le simbolična popkovina in čeprav trdite, da sta z materjo v opreki, daje vajin odnos stabilen videz. Vse našteto so seveda zgolj domneve, ki pa jih bi le oseben pogovor lahko ovrgel ali potrdil, ali pa izpostavil še probleme, ki se jih sploh niste dotaknili, ker ste jih iz zavestnega področja izrinili.Nepostreden pogovor s strokovnjakom Psihiatrom ali kliničnim psihologom že zdavnaj ni več tabu, le odločiti se je treba.

Čeprav nisem psihiater, bi nekaj napisala.
V vsem, kar si napisala, pogrešam čustva. Si močna, trdna, uspešna, neposredna, celo agresivna (postavljanje ultimatov). Če sem te prav razumela, verjameš, da biti uspešen, ambiciozen, pomeni tudi uspešno skrivati svoja čustva in ranljivost, ker te delajo šibko. In da kdor je šibek, labilen, ranljiv, je looser.
Verjetno si že slišala za del nas, ki ga lahko poimenujemo naš notranji otrok. A misliš, da boš njega lahko pretentala z menjavanjem partnerjev, s tem, da nisi sposobna ljubečega odnosa do mame (ker očitno z njo tekmuješ tudi ti)? Misliš, da lahko otroku nakladaš, kako si uspešna? Ne moreš ga preslepiti. In to je sreča. Očitno glasno trka na tvoja vrata. In zakaj srečuješ take tipe? Morda pa zato, ker govorijo nekaj o tebi. Analiziraj kakšni so in če ima to kaj veze s tistim delom sebe, ki ga ne preneseš pri sebi.

Čeprav nisem psihiater, bi nekaj napisala.
V vsem, kar si napisala, pogrešam čustva. Si močna, trdna, uspešna, neposredna, celo agresivna (postavljanje ultimatov). Če sem te prav razumela, verjameš, da biti uspešen, ambiciozen, pomeni tudi uspešno skrivati svoja čustva in ranljivost, ker te delajo šibko. In da kdor je šibek, labilen, ranljiv, je looser.
Verjetno si že slišala za del nas, ki ga lahko poimenujemo naš notranji otrok. A misliš, da boš njega lahko pretentala z menjavanjem partnerjev, s tem, da nisi sposobna ljubečega odnosa do mame (ker očitno z njo tekmuješ tudi ti)? Misliš, da lahko otroku nakladaš, kako si uspešna? Ne moreš ga preslepiti. In to je sreča. Očitno glasno trka na tvoja vrata. In zakaj srečuješ take tipe? Morda pa zato, ker govorijo nekaj o tebi. Analiziraj kakšni so in če ima to kaj veze s tistim delom sebe, ki ga ne preneseš pri sebi.

Pozdravljena!

S tvojim pismom sem se lahko v vec kot zgolj nekaj tockah popolnoma identificiral. Imava podobne probleme, zlasti glede izbire partnerjev. S to razliko, da sem jaz se nekje na prejsnji stopnji (po prebolevanju) in da se nameravam s problemi soociti malce drugace kot si se ti (“s cveta na cvet”).

Vec kot ocitno je, da si nadpovprecno nadarjena, custveno bogata in psihicno razvita precej nad povprecjem svoje in tudi drugih socialnih skupin.

Posledica tega, da si trpela v zvezi se dve leti po tem, ko bi morala reci bobu bob, je na tebi pustilo dolocene posledice. Bojis se moskih, ki bi ti bili enakovredni in s kateremi bi lahko delila tudi svoj notranji svet in poglede na zivljenje. Delala si ravno nasprotno od tega, kar si si podzavestno ali celo zavestno zelela – idilicno in urejeno druzinsko zivljenje s partnerjem, ki bi bilo prepleteno z mocno ljubeznijo. Pri drugih parih ti gre na zivce ravno to, kar sama najbolj pogresas – ljubezen, ki pa jo kot psihicno odrasla oseba dojemas ze malce drugace kot mladci v klopci na parku.

Izbiras si moske, ki so ti podrejeni in ne prirejeni, bodisi v intelektualnem, fizicnem ali custvenem smislu. Vedno si izberes takega, ki ni primeren za resno zvezo in partnerstvo, ki si ga zelis. Bojis se namrec pristopiti ali pa imeti zvezo s takimi, ki bi ti to lahko zagotovili. Zopet se moras nauciti ljubiti, se prepustiti subjektivizmu in ovreci strogi racionalizem, ki te omejuje.

Seveda se tega zavedas, problem pa je, kot pravis ze sama, kako to storiti. Vse ali nic. Predvsem moras biti pripravljena tvegati in se popolnoma odprti osebi, ki si jo zelis. Pripravljena moras biti na stoprocentne zavrnitve oz. poraze (za nekoga, ki je drugace uspesen, predstavlja odlocitev za taksno tveganje velik problem). Ne smes odlasati in biti neodlocna kot pri zdajsnjem partnerju. Vse ali nic, za ljubezen se je potrebno in vredno potruditi.

Moski niso igrace, ne igraj se z njimi, ker potem nikoli ne bos srecna. Zakaj si hladna, osorna, zakaj gledas na njih z viska? Ali se ti zdi, da so vsi slabsi od tebe? Problem je v tem, da bolj, ko je oseba izobrazena in psihicno zrela, bolj slabo gleda na ljudi, ki niso. Zavida jim hitro ljubezen in zveze v katerih najdejo zadovoljstvo, sama pa ga ne (in ga ne bi mogla). Ko bos zopet srecala tisto svojo ljubezen, bo tvoja zveza veliko mocnejsa in polnejsa kot od vseh drugih. Uzivala bos polno ljubezen in ogromno sreco, zato isci partnerja z odprtim srcem.

Vse skupaj je delno povezano tudi z odnosom do tvoje druzine, vendar ne toliko konkretno, kot bolj splosno – v smislu pritiska nate glede tvoje poslovne poti in uspesnosti, kar pogojuje tudi uspesnost v partnerstvu, ki pa je ni moc doseci z analizo in racionalisticnimi odlocitvami. Sinteza je v tem primeru vedno slaba, ker ne more zavzeti celote. Potrebujes celostni, holisticni vpogled na svet, haha. Sorry, ne morem se tega odvaditi, da se (se vedno) nasmejim, ko to napisem.

— “Ogromno berem, ogromno, če ne celo preveč, razmišljam . Analiziram besede, ki jih je kdo izrekel. Ogromno razmišljam o odnosih. Do same sebe, do preteklosti. Teoretično vem, kje tiči moj problem, poskušam iti naprej, toda v praksi se vse skupaj vedno znova izneveri.” —

Meni se dogaja podobno. Predlagam ti kaksno knjigo od Marijana Kosicka (trenutno berem Ljubezen in zakon, raj ali pekel?, glede na naslov pa se dobro slisi tudi njegovo delo – Ne bojte se ljubiti). Nekateri njegovi aspekti so popolnoma neuporabni, vseeno pa jih je vredno prebrati (ce jih se nisi).

Sam upam, da se bom uspesno uprl zgolj zadovoljevanju svojega bolnega ega (“s cveta na cvet” nesrece) in se odrekel tudi delu poslovne poti, da bom lahko dosegel ljubezen in sreco. Uspeh v poslovnem svetu ti ne pomeni veliko, ce ga nimas z nikomer deliti.

Ce imas se kaj za povedati, pisi, lahko pa se slisiva tudi preko telefona.
[email protected]

Prebrala sem Tamarino pismo, ki je zelo podobno moji zgodbi in moji osebnosti. Mislim, da se moški takšnih žensk bojijo, ker dajamo občutek, da smo močne in trdne, čeprav v sebi zelo krhke in nežne. In se te nežnosti sramujemo, jo prikrivamo z ‘racionalizacijami’.

Sem nekoliko mlajša kot Tamara in me pravzaprav skrbi nekaj podobnega. Nikoli se ne zaljubim v moškega, ki mi takoj pokažejo naklonjenost, ki mi dvori, bi takoj nekaj rad od mene. Vedno le v nedosegljive. Občutek imam, da se zaljubim v hrepenenje (in ne človeka) in potem neskončno trpim. Pa tudi nimam problemov s samozavestjo ali samospoštovanjem, se mi zdi, ker, vsaj na zunaj, dajem ravno nasproten vtis. Mogoče je to cena današnjega časa, ko mora biti uspešna ženska močna ženska.

Zanima me še nekaj. Koliko psihiatri pripisujete resnice Freudovi teoriji oziroma kvaziseksualnemu sindromu do starša nasprotnega spola? Res iščemo lastne starše??? Moj odnos z očetom je normalen, ljubeč, nič pretiranega, celo nekoliko preveč površinski je morda. Pa vendarle ugotavljam, da so vsi moji moški, ki sem jih resnično ljubila, bili na nek način podobni očetu. Od kod to izvira in kaj v primeru, če imaš s staršem naspotnega spola konfliktno razmerje?

Spoštovana Marta,
stvari je treba predvsem gledati manj ekskluzivistično.Vse več pomena dajemo pridobljenim vedenjskim vzorcem: lastnosti ki jih cenite pri očetu, ali funkcionalni očetovi figuri, ki predstavlja pozitivno avtoriteto, boste cenili tudi pri drugih, ne nazadnje pri kandidatih za partnerja.Konfliktno razmerje odnosa do pozitivne avtoriitere ne spreminja.

Odgovor Sas:(h:)i

Nikomur se ne bom opravičevala, ker je že to, da sem o svojih težavah, ki se jih sicer zavedam, spregovorila na tak način. Sem zelo, zelo čustvena oseba, ki se je ob omenjeni mladostniški ljubezni naučila vsa čustva potlačiti vase, misleč, da ga – če mu pokažem vso ljubezen (tudi, ko sva že davno prekinila (bil je precej starejši in manipulatorski moški) sem še vedno imela razmerje z njim) – odbijem.

In sem se naučila živeti s potlačenimi čustvi, upajoč, da ko pride pravi, bo moj pravi obraz, mojo nežnost in občutljivost uspel zvabiti iz mene. Da mi ob njem ne bo treba izigravati močne in hladne karieristke. Vendar se počasi zavedam, da moški ženskam ne vidijo v glavo in da takšnega oklepa, kakršnega sem si zgradila okoli sebe, ni mogoče kar tako predreti.

Ja, dovolj dolgo sem živela v prepričanju, da pokazati čustva, biti ranljiv, pomeni šibkost. Pravzaprav to še vedno menim. Strah me je navezati na kogarkoli se, ker se preveč bojim bolečine, ki sledi razočaranju. Preveč.

Z mamo ne tekmujem! Mami sem sicer večkrat poskusila dokazati, da sem pač drugačna, da ne bom živela po njenih pričakovanjih in željah. Vse ambicije so, čeprav nisem edinka, vlagali vame in sem jih v “vsem” razočarala. Čeprav bi bili danes lahko ponosni name, na moje dosežke, ki so vsaj meni pomagali do samozavesti, se njihovo nezadovoljstvo odraža z očitki, če imam do smrti namen ostati sama. Nimam se pač namena sprijazniti s prvim moškim, ki bo imel izobrazbo, bo dobro situiran, povprečno uspešen, potencialno dober soprog, vse navzven (za mojo mamo je to že vse, akr šteje, sama iščem nekaj več!). Če pač ne začutim tistega pravega (poleg vseh objektivno in racionalno določenih predpostavk), se nočem in ne morem vezati. Niti ona se ne zaveda, da sta moja bolečina in strah zelo globoko zasidrani v meni.

In kar je najhuje, zadnje čase, zadnje leto, odkar sem spoznala omenjenega moškega, ki sem ga najverjetneje preveč zidealizirala prav v svoji glavi, nimam niti najmanjše želje sploh spoznavati kogarkoli še. Kadarkoli. Ker imam tisto pravo pred sabo in nočem ničesar drugega. Le ne znam več najti poti do njega, pa tudi ne vem, če je smiselno, glede na njegove hladne odzive. Tudi on ni čustveno zrel.

Ni šlo za pravi “ulitmat”. Le izpovedala sem se mu, na neprimeren in oster način. Kot bi sklepala kak resen posel. Zelo odločno in zelo racionalno. Kar ne gre skupaj s pravo ljubeznijo, ki sem jo izkazovala pred tem. In ker sva si preveč podobna, ker se tudi on boji resnih zvez in odgovornosti, se skupaj vrtiva v začaranem krogu. Moja zaljubljenost in moje razkritje sta ga odbila.

Zavedam se, da si izbiram moške, s katerimi zapadam v površinske odnose, ki jih kot kaže, zidealiziram, vendar je ravno to moj vzorec. Ki ga nisem sposobna presekati. Moški, ki se mi približajo direktno, ki so lahko super čudoviti moški, me ne pritegnejo. Jim niti ne dam priložnosti. Pozornost me odbije. Zdijo se mi ali večni osvajači, ki si napihujejo svoj ego, ali pa obupanci, ki se približajo vsaki, ki je pač dostopna.

Pa lep pozdrav.

Tamara je pisal/pisala:
>
(Tamara, sem vesela, da si se oglasila.)
>
> In sem se naučila živeti s potlačenimi čustvi, upajoč, da ko
> pride pravi, bo moj pravi obraz, mojo nežnost in občutljivost
> uspel zvabiti iz mene.
= Ko bo prišel pravi, potem boš lahko varno pokazala vsa potlačena čustva, ker jih bo on znal zvabiti iz tebe?
Hm, zelo zvito. V resnici pa stvari ne gredo tako. To si že sama napisala:
da takšnega oklepa, kakršnega sem si zgradila okoli sebe, ni mogoče kar tako
predreti.
= To je res. Predvsem zato, ker nekako zdravo partnerstvo pomeni, da sta partnerja enakovredna, da nekako v enaki meri veslata (v isto smer), da oba v enaki meri sodelujeta v odnosu. In kar je najpomembneje, da znata skrbeti zase in za svoja čustva. Da sprejmeta odgovornost za to, kar se v notranjosti dogaja, da znata s tem upravljati in predvsem, da ne preičakujeta, da se bo drugi ukvarjal z njim.
Tako, čisto racionalno in objektivno gledano… zakaj bi se moral nekdo namesto mene ukvarjati z menoj v odnosu, glede na to, da sem odrasla oseba? Sploh pa, če se vsak ukvraja s sabo v odnosu, je čisto dovolj dela.
>
> Ja, dovolj dolgo sem živela v prepričanju, da pokazati
> čustva, biti ranljiv, pomeni šibkost. Pravzaprav to še vedno
> menim.
= Kaj misliš, bi se zgodilo s tabo, če bi verjela, da biti ranljiv in pokazati čustva, ne pomeni biti šibek?
Tu se mi zdi nekaj zelo pomembnega, kar nisi rekla. Kaj je narobe s čustvi, ki jih pokažemo? Objektivno gledano?
Verejtno nič. Pomembneje je to, kaj se s teboj zgodi, ko to storiš. Tu je šibkost, ki jo verejtno doživljaš. Predvidevam.
Torej, pogledano globlje… kaj se zgodi s teboj, ko si čustveno “odprta”? Postaneš dovzetnejša za kaj, kar počne drugi? Nehaš postavljati meje? Pozabiš nase in daješ prednost drugemu? Te lahko drugi zmanipulira, ker ima nekaj, kar ti rabiš?
To so samo predvidevanja.
Pa recimo, da je kaj od tega, smiselno zate.
Tu je točka, na kateri se lahko začneš zavedati, da drugi nad teboj v resnici nima moči, ko odstraniš šibko točko v sebi. Kaj je lahko šibkost v nas?
Recimo, potreba, da smo ljubljeni. Zakaj je lahko potreba po tem, da smo ljubljeni, lahko nevarna? Sama po sebi verejtno ni. Nevarno postane to, kaj smo prirpavljeni storiti, da imamo občutek, da smo ljubljeni. In pa kaj smo prirpavljeni storiti iz sebe, če neke ljubezni ni več. In celo, kaj mislimo, da bo iz nas, če te ljubezni ne bomo več deležni.

……… Strah me je navezati na kogarkoli se, ker se preveč
> bojim bolečine, ki sledi razočaranju. Preveč.
>
>
Le ne znam več najti poti do njega, pa tudi ne vem, če je smiselno, glede na
> njegove hladne odzive. Tudi on ni čustveno zrel.
= Če je nezrel do te mere, da bi trpela, ker ne bi bila sposobna najti poti eden do drugega, je mogoče smiselno, da se o tem pogovorita. Če se ne da o tem pogovoriti .. boš razumela, pri čem si.

Le izpovedala sem se mu, na neprimeren in oster način. Kot bi sklepala kak resen posel.
= Izpoved je izpovedati iz sebe… to ne more nikogar ogrožati.

> Zelo odločno in zelo racionalno. Kar ne gre skupaj s pravo
> ljubeznijo, ki sem jo izkazovala pred tem.
= S pravo ljubeznijo gre marsikaj skupaj, tudi racionalnost. Zakaj pa ne bi šla?

In ker sva si preveč podobna, ker se tudi on boji resnih zvez in
odgovornosti, se skupaj vrtiva v začaranem krogu.
= Se bojiš resne zveze in odgovornosti.
To zelo dobro razumem. Predvsem se tega bojimo, ker nismo čustveno pripravljeni na vse izzive, ki jih predstavlja resna zveza. Predstavlja ranljivost in ranjenost, predstavlja izziv in pogum povedati stvari take kot so – preprosto tako, kot jih čutimo. Tudi to lahko občutimo kot nekaj nevarnega.

Moja zaljubljenost in moje razkritje sta ga odbila.
= Če je tako, potem to že ni velika ljubezen.

> Pozornost me odbije.
= Hm, naravno je, da si želimo pozornosti partnerja. Nežnosti, pa tega, da je z nami prijazen, čustven.
Če te prav razumem, te to odbija.
Stran, stran vse, kar diši po nežnosti in čustvih.
Škoda.

Tamara,

nisi ne prva ne zadnja punca s tako zgodbo. Hudiča, pa saj ste si vse podobne. Potem pa zdravite prve travme z nič koliko poceni zvezami.

Definitivno tip, ki ga imaš trenutno ni pravi. Sicer ne bi pisala sem tako dolgo pismo s toliko problemi.

Tvoj največji problem je, da si ne upaš pokazati to kar si. V bistvu gre že za neke vrste stanje v katerega si se dolgo časa spravljala, ko si skušala zatreti bolečino zgodnje mladosti. Tiste bolečine pa v bistvu nikoli nisi prebolela.

Pišeš kot zrela ženska čeprav ti je vendarle le 25 let. Imaš še veliko časa, da najdeš srečo, ki si jo tako močno želiš.

Poskusi biti nekaj časa brez seksualnih oz. kratkih razmerij. Spoznaj sebe in pusti, da čas prinese to kar čakaš. Ko bo prišel pravi mu moraš odpreti le srce. Takrat ne smeš ponoviti napake in se zopet zapreti pred seboj in njim. Človek to začuti in nikoli ne pride do pravega, iskrenega in poštenega odnosa.

Sicer me pa jako zanima kaj pomeni biti zelo ambiciozen in uspešen za svoja leta.

Priporočilo: Počakaj na zrelega moškega, ki si bo želel tvojih čustev in nežnosti o katerih govoriš, da jih je polno. Če jih je res toliko in tako dolgo že akumiliranih bi morala počasi že eksplodirati od emocij.

Draga Tamara!
S podobnimi problemi se soočam tudi jaz in tudi jaz se v delčkih tvojega pisma najdem sama. Nikakor se ne zaljubim v moškega, ki me ima rad. Vedno v nedosegljivo, ki me na koncu tako ali tako prizadene. In potem zapadem v žalost, ki se, vsaj za tri bivše ljubezni velja, vleče nekaj let. Kot bi si to želela??!

Trenutno prebolevam preteklo razmerje, ki je bilo prekinjeno pred tremi meseci. Ugotovila sem, da sem se zaljubila, mu to povedala in se je umaknil. Ker ni želel resne zveze. Pa kako le, če sem od vsega začetka dajala občutek, da tudi meni ni mar. Na začetku mi res ni bilo, priznam. Potlačena čustva oziroma že vnaprejšen strah pred tem, da boš prizadet, je nekaj najbolj bolečega.

Je res, da je to posledica prve bolečine oziroma neke vrste obrambni mehanizem, da si lažemo, da nočemo resnih razmerij, potem pa se v njih zaljubimo? Tudi moja prva ljubezen je bila nekaj posebnega, tudi mene je konec zelo prizadel. Ker sem bila večkrat prevarana, pa ga kljub vsemu nisem zasovražila. Še vedno sem pristajala na razmerje, ki ga je ohranjal on in ko sem začutila, da je res vse umrlo, odšla iz te zveze popolnoma sesuta, brez najmanjše volje do življenja. Pa sem se pobrala in odtlej se bojim resnih zvez. V neresnih, v kakršne zapadam, pa se potem zaljubim. Ker mi takšni moški predstavljajo izziv. In sem se tokrat odločila, da bom zavestno prekinila s takšnimi razmerji in dala možnost “poštenim fantom”, ki morda ne bodo pognali toliko adrenalina po žilah, bodo pa zvesti in zanesljivi. Podobno svetujem tudi tebi, Tamara. Menim, da moški, ki si mu razkrila ljubezen, na kakršenkoli način že, ni zrel in te ni vreden, če se je umaknil. Morda se je prestrašil tvojih čustev, ker mu je ustrezala zveza, kakršno sta imela, morda pa je tudi on kaj potlačil vase in sedaj razmišlja. Čeprav dvomim, da bi te v tem primeru ignoriral.

Menim, da tudi jaz nimam problemov s samozavestjo, mogoče s samospoštovanjem. Je samozavest lahko priučena? Sprašujem zato, ker se mi dozdeva, da sem se z leti naučila biti samozavestna, tako, kot sem se naučila potlačevati čustva. Kako se odraža samospoštovanje? Kaj sploh je definicija samospoštovanja? Nekje sem nekoč prebrala, da obstajajo čustveni invalidi. Kaj so čustveni invalidi?

Lep pozdrav,
Alja

Zanimiva diskusija o odnosih.

Alja, s tvojim pisanjem se strinjam. Moram reči, da si mi všeč v razmišljanju.
Vrag je to, da nas v tako brezglave in brezplodne situacije sili način življenja. Včasih zagotovo ni bilo toliko norenja v medčloveških in partnerskih odnosih. Danes smo preveč informirani, bombardirani, imamo sprane možgane s stotinami zgodb, nadaljevank in ne vem še česa vsega pa mislimo, da je življenje ena sama pravljica. “Klinc” je pravljica! Delati je potrebno in garati za denar, službo in tudi za odnos.
Kdor se ne trudi v odnosu mu gre ta kmalu po gobe. Ker pa nas življenje in naš vsakdanjik “scuza” do konca, pridemo domov utrujeni, nervozni, izžeti od stresa in nimamo več energije, da bi jo posvetili partnerju in odnosu. Nekega dne pa poči.
Lahko je še huje, da nikoli niti ne pridemo do tega, da bi partnerja sploh dobro spoznali. Tistih 14 dni poleti je premalo, da bi odnos dobil dovolj energije za celot leto, če se potem 350 dni vidimo le še zvečer v postelji in zjutraj na hitro v kopalnici.
Morda je rešitev oditi v mirnejše okolje. Vprašanje, ki se mi zastavlja je le kje to okolje je? In podvprašanje, ali nismo že preveč “skvarjeni” z vsemi dobrinami, Mercatorji na dosegu roke, TVji in ostalo navlako, da nismo sposobni živeti brez tega.
No, meni je vendarle uspel en velik korak v življenju. Vrgel sem ven TV in živim brez. Rezultat je več prebranih knjig, več razmišljanja. Sedaj je morda na vrsti računalnik, moje veliko okno v svet, ki mi tudi poje veliko življenskih trenutkov, ki jih nisem namenil tistim, ki so me imeli radi.

Dragi Tamara in Alja,

tudi jaz imam podobno zgodbo za sabo, le da jaz nisem pristajala na razmerje, če izvzamem enoletno platonsko druženje, platonske zmenke, dolge (telefonske) pogovore in skupne dopuste. Vse zavito v kalup “prijateljstva”. Bila sem prepričana, da mu pomenim nekaj več, ker sem bila že nekajkrat razočarana in sem se želela prepričati, da je to pa res tisto pravo. In sem bila do tistega dne, ko sem mu razkrila svoje želje, po poljubu v parku, tudi prepričana, da je. Pa sem se uštela. Rekel je, da bo razmislil in mi sporočil. Nekaj tednov se nisva slišala in ko sva se enkrat naključno srečala, se je obrnil stran. Lahko si predstavljata, kako se počutim. Oropano zaupanja, čustev. Mislim, da smo naletele na podobne moške, ki so se prestrašili, nas, naših čustev, le da sta vidve morda malo bolj sproščeni in svobodomiselni kar se tiče spolnosti.

Nihče ni vreden trpljenja.

Pozdrav, Tanja (26)

Pozdravljen,
če se boste odpovedal računalniku, bo na forumu nastala praznina. Moram priznati, da vsa vaša pisma redno berem in bi jih pogrešala. Prepričana sem, da nisem edina, ki si želi podobnih nasvetov. Hvala Vam in upam, da vas bomo še brali.
LP
Nena

Tanja, Tamara, Alja, lahko bi dala copy-paste vaših mailov. Pa še po starosti smo si blizu – jaz jih imam 25.

V svojem življenju sem dosegla že veliko, diplomirala, študiram že na drugem faksu itd. Tudi na drugih področjih dosegam celo mednarodne reference.
A kaj mi vse to pomaga, ko pa sem popolnoma zmedena ko pride do moških. Izbiram si napačne. Resno zvezo sem imela le eno, od 18-21 leta. Zame je bil prevec miren, neambiciozen, jaz pa energicna, impulzivna itd.
Potem sem se zapletla z enim prijateljem, ki je bil izjemno druzinsko naravnan. Po nekaj tednih sva bila spet le prijatelja, ker med nama ni bilo kaj vec kot platonske prijateljske ljubezni. In dobrega sexa. V bistvu je ob meni celo spoznal, da je zanj prava ena druga.
Potem pa je prisel on, starejsi nekaj let, kar ga je motilo sicer (vec kot 5 in manj kot 10 sicer). Vse tisto kar hocem od moskega, torej je imel vse tisto kar me je pri drugih odbijalo. Ves cas je bil pod vplivom svoje bivse, s katero je obcasno ponovno zacenjal, imel celo obe hkrati. To sem zvedela sele mnogo kasneje, cisto slucajno. Nikoli si nisva izrekla custev, vendar sva oba vedela kaj in kako. Besede dejansko niso bile potrebne. Ampak vedno ko je prislo do tega da bi jaz izjavila kaj mi pomeni on, kaj cutim je naredil tako da do tega izpovedovanja nikoli ni prislo… Po kakem letu agonije sem se umaknila, ga pustila da si bi uredil zivljenje s tisto bivso. Vendar mi je se vedno skakal po glavi. Stike sva imela redke, videla sva se sele dolgo casa. Bil je porocen, zena noseca (ne ni bila tista bivsa). Pred kratkim sva se po dolgem casu spet videla in spet zapletla. Ko so se pri njemu pojavila spet custva do mene (z moje strani niso nikoli prenehala), se je umaknil, brez besed, brez pojasnil, brez namigov…pa saj razumem to po eni strani, ceprav se sprasujem zakaj. Sem pa skoz vedela, da je to enosmerna cesta ki ne pelje nikamor. Brez obljub, brez upanj… Prav mi je kaj se pa mesam s porocenim ockom. A vendar sem pod njegovim vplivom, ob njem sem spoznala kaj pravzaprav hocem od zivljenja, od moskega…
Zdaj bom iskala njegovo kopijo, podzavestno…primerjam vsakega ki ga spoznam ze odkar se poznava…in ne najdem niti takega, ki bi mu segel do gleznjev. Kompromisirati pa nisem pripravljena.
Vse je en zacaran krog. Me prav zanima kako bi bilo, ce bi on vedel, da je v zadnjih nekaj letih, odkar ga poznam, edini moski v mojem zivljenju, edini ki me je popolnoma imel…

Tako, da boste vedele, da niste same, da smo tudi druge s takimi ali drugacnimi problemi. Btw kritik na racun tega, da sem p* ker se “vmesavam” v zakon dveh sem pokasirala ze vec kot dovolj tudi na temu forumu…ceprav nisem jaz zacela ali drezala vanj temvec obratno. Edino kar obzalujem je da mu ne znam reci ne.

Draga Vilandra,

Vesela bom, če mi boš pisala na [email protected]. Najini zgodbi sta popolnoma identični in morda najdeva kakšen pameten izhod iz takšnih agonij.

Lep pozdrav.