Junija leta 2001, sem imela klopni miningitis. Ko sem zdravljenje preživljala na infekcijskem oddelku je bilo vse v redu, a ko sem prišla domov, so se mi začele pojavljati fobije. Skratka pojavil se mi je strah pred vsem kaj sploh obstaja. Zato so me za mesec dni napotili v psihiatrično bolnišnico. Nisem vedela vzroka, zakaj se je to sploh zgodilo, pravtako pa tudi noben psihiater vzroka ni mogel odkriti, saj so mi povedali da oni zdravijo samo posledice in ne vzroke. Prišla sem že do takšne faze, da nisem upala več na cesto, na avtobus, na vlak nikamor sama, saj se mi je zdelo, da bom izgubila samokontolo in bom skočila pod avto ipd. Nato sem videla, da mi praktično ne mora pomagati nihče, zato sem sklenila, da si pomagam sama pa naj bo kar bo. Zamenjala sem stanovanje, kupila avto. Moram priznati, da je danes že veliko bilje, vendar strah pred tem, da se mi stvari ponovijo ostaja, zato ker enostavno ne vem zakaj je do tega prišlo. Ali bi mi mogoče kdo lahko kaj svetoval. Pol leta sem jemala tudi tablete, ki sem jih pred mesecem dni nehala jemati.

Spoštovana Simona,
ne vem sicer, kakšna zdravila ste jemali, vendar ste se agorafobije lotili podobno,kot to prioporočamo v okviru vedenjske terapije: mnogi ,ki brez spremstva ne zmorejo odhoda v mesto, se brez težav tja odpeljejo z biciklom.Vožnja z avtom, daje sicer subjektivno večji občutek varnosti, zato pa zahteva tudi osveščen odnos do drugih udeležencev v prometu.Odgovornost vsekakor ni majhna.
Ne glede na doslej še neznan enoten vzrok za to težavo, je vendar jasno, da čustvene obremenitve in frustracije ( to je rekcije na nezpolnjeno željo) lahko pospešijo ali izzovejo ponovne izbruhe, zato vam priporočam , da s vojim psihiatrom raziščete vse možne sprožilne dejavnike in se teh načrtno izogibate.