depresija, osamljenost, motnje…
Živjo
Stara sem 18 let in približno pred letom sem se začela spreminjati. Spremenila sem se sicer tudi z vstopom v srednjo šolo, ampak le tako, da sem postala nekoliko “mirnejša”. V tem zadnjem letu pa sem postala depresivna, osamljena, čeprav imam tudi zelo dobre prijateljice, poleg tega pa me mučijo motnje hranjenja. Imam nekaj med bulimijo in kompulzivnim prenajedanjem. Tudi zredila sem se v kratkem času iz podpovprečne teže na nadpovprečno. Groza me je lastnega telesa.
Vsako jutro me je strah, kako se bom spet prenajedala, zaradi tega sem depresivna, predvsem pa izredno ZDOLGOČASENA. Prijateljici sem že povedala za motnjo hranjena in mi želi pomagati, vemdar v njej ne najdem opore oz. nekoga,ki bi ta problem poznal iz prve roke. O teh problemih se skratka ne morem pogovarjati z nikomer.
Ali pozna kdo kakšen nasvet ali pa se je morda pripravljen pogovarjati z mano?
Hvala
Lisa
Spoštovana Lisa,
prav s tem vašim sporočilom ste začeli obsežen razgovor z vsemi ,ki sodelujejo na forumu.Prepričan sem, da vam bodo tisti,ki so podobne težave že premagali , z veseljem posredovalo svoje izkušnje.S svoje strani vam priporočam obisk pri psihiatru, saj boste z njegovo sodelovanjem hitreje napredovali, bodisi s psihoterpevtskimi ukrepi ali s pomočjo predpisanih zrdavil.V praksi ima najboljše učinke oboje skupaj.
živjo lisa!
Tudi jaz imam podoben problem kot ti.Zadnje čase sem zelo zdolgočasina, zdi se mi, da kr neki bluzim v tem life-u. Nimam več zanimanj, okolica me otesnjuje in samo še razmišljam na hrano.Čeprav sem s tem ful obremenjena-najprej se nažiram, nato se en teden istradavam,…Resnično nimam več smisla.A bi šla ti k psihiatru zaradi tega?V bistvu je vse na nas, če se bo situacija spremenila, ampak jest res rabim neko strokovno pomoč, ker drgač ne znam pridet iz tega začaranega kroga.Dej piši kej, kako ti kej gre?
čao
Lisa je pisal/pisala:
>
>
> Živjo
>
> Stara sem 18 let in približno pred letom sem se začela
> spreminjati. Spremenila sem se sicer tudi z vstopom v srednjo
> šolo, ampak le tako, da sem postala nekoliko “mirnejša”. V
> tem zadnjem letu pa sem postala depresivna, osamljena, čeprav
> imam tudi zelo dobre prijateljice, poleg tega pa me mučijo
> motnje hranjenja. Imam nekaj med bulimijo in kompulzivnim
> prenajedanjem. Tudi zredila sem se v kratkem času iz
> podpovprečne teže na nadpovprečno. Groza me je lastnega telesa.
> Vsako jutro me je strah, kako se bom spet prenajedala, zaradi
> tega sem depresivna, predvsem pa izredno ZDOLGOČASENA.
> Prijateljici sem že povedala za motnjo hranjena in mi želi
> pomagati, vemdar v njej ne najdem opore oz. nekoga,ki bi ta
> problem poznal iz prve roke. O teh problemih se skratka ne
> morem pogovarjati z nikomer.
>
> Ali pozna kdo kakšen nasvet ali pa se je morda pripravljen
> pogovarjati z mano?
>
> Hvala
> Lisa