Imam težavo, ki mi jo do sedaj ni uspelo razrešiti niti s pomočjo znanih psihologov in psihoterapevtov. Mi lahko svetujete najboljšega, ki ga poznate?

Spoštovani Primož,
namerno ne bom napisal imena “najboljšega psihoterapevta”, prvič,ker ne vem katere kriterije bi uporabil za selekcijo in
drugič, ker bi to pomenilo zanj(o) reklamo in pavšalno slabšo oceno vsem ostalim,vendar moram, povdariti, da je še tako prizadevno psihoterapevtopvo delo zaman, če ni ustreznega sodelovanja s pacientom.Domnevam celo, da ste “tistega najboljšega” že srečali in da bi kazalo ponovno preveriti predvsem vaša pričakovanja, pa tudi pripravljenost na napore, ki jih psihoterapija zahteva od obeh udeležencev.

G. Vanja Rejec, hvala za vaš odgovor,

ni me presenetil, ker sem ga pričakoval skoraj dobesedno takšnega. Pa ne, da je z njim kaj narobe, temveč ravno njegova vsebina opisuje svojo lastno problematičnost. Večkrat sem namreč imel pri terapevtih, če se mi je sploh uspelo sestati z njimi, občutek, da so neuspeh terapije nekako pripisali moji nepripravljenosti na sodelovanje, tako kot ste napisali tudi vi. Lahko pa je bil to z njegove strani samo izgovor za nemoč, kar pa jaz na poziciji pacienta nikakor ne morem “dokazati”, tudi če vem, da je bilo tako.
Občutek imam, da terapevti preprosto niso imeli možnosti rešiti težave, ne glede na moje polno sodelovanje, ker je moja težava v svojem bistvu PARADOKSALNA. Mogoče se vse tole bere prezapleteno, a bom vseeno poskušal ponazoriti: moj “problem” je res problem, a zdi se, da je glede na družbeno situacijo pri meni utemeljen, čeprav obča družba to zanika. Če ga hočem odpraviti, se znajdem v poziciji, da zanikam svojo zdravo pamet, spoznanja ter intuicijo, se pokorim družbeno sprejetim normam – in se problema “rešim”. Po mojem mišljenju je zahteva po pacientovi pripravljenosti na tovrstno sodelovanje sporna, saj na ta način v končni fazi ne postane nič drugega kot družbeni subjekt, prilagojen na normirano resnico. Zato tega ne morem storiti, ZA NIČ NA SVETU NE, niti za ceno življenja. Ker če bi to storil, bi izgubil vse – sebe.
Z “najboljšim terapevtom” sicer mislim nekoga, ki ima resnično dovolj izkušenj in bi bil ob meni najprej človek, ne pa strokovnjak a priori. Predvsem zato, ker se zadeva tiče TUDI NJEGA, in to mora sam vedeti oz. spoznati. Do sedaj tega na žalost ni “premogel” še nihče.
Resnično nikomur ne bi rad delal reklame, pa tudi slabše ocene ne bi želel dati nikomur. Prosil bi vas le, če mi lahko izven javnosti poveste za nekoga, lahko ste to vi ali kdorkoli drug, ki bi bil sposoben in pripravljen sodelovati kljub vsemu, kar je tule napisano. Kot vidite nisem eden tistih, ki svoje smeti pometejo pod preprogo in pozabijo na njih, kot da jih ni. Nasprotno, rad bi enkrat za vselej stvari prišel do dna.

Spoštovani Primož,

med osnovne naloge v vsaki psihoterapiji sodi vzpostavljanje terapevtskega pakta, v njem pa se točno definirajo cilji psihoterapije, pričakovanja tako klienta kot terapevta in seveda metode oz. tehnika. Kadar pride v toku terapije do transfernih (s strani klienta) oz. kontratransfernih (s strani terapevta) zadržkov, je potrebno OBOJE V SEANSI predelati. Tu seveda ne gre za priznavanje nemoči terapevta ob zastoju klentovega napredovanja, ampak gre za iskanje in odpravljanje tistih motečih, običajno podzavestnih, dejavnikov, ki tak zastoj povzročajo. Seveda je v psihoterapiji potrebna supervizija, to je posvetovanje terapevta z drugim enako ali bolj usposobljenim, ki presodi problem iz neprizadetega gledišča in lahko tudi svetuje nadaljne posege. Če terapija torej ne uspeva, ne kaže iskati krivca, ker s tem ne dosežemo drugega kot nejevoljo, pač pa razčleniti tiste OBJEKTIVNE dejavnike, ki motnjo povzročajo. Niste napisali v kolikšni meri ste se s svojimi terapevti pogovarjali tudi o njihovih kontratransfernih zadregah in ali so imeli supervizorje in kaj (če) so jim oni svetovali.Končno moram omeniti še možnost, da vsaka težava ni rešljiva preko psihoterapije, sem sodijo fiksirane osebnostne motnje, ki so že vtkane v značaj, psihoterapija lahko pomaga spremeniti le nekatere poglede in večino navad.
Ne bo odveč, če še enkrat povdarim, da je za psihoterapijo potrebno ustrezna izobrazba, ki pa je žal vsi, ki se deklarirajo kot psihoterapevti, nimajo. Stvar klienta je, da preveri tudi to.

Spoštovani Primož!

Moram se oglasiti ter podati na tvoje pismo tudi svoje mnenje. Lahko rečem, da te popolnoma razumem saj sem v enaki situaciji. Kamorkoli se človek obrne, pa četudi na psihoterapevta, se ga, po mojih izkušnjah, tretira vsaj kot manjvrednega, če ne celo še kaj hujšega. Resno me ne jemljejo niti splošni zdravniki, ki vedo da se udeležujem psihoterapije, tudi če pridem do njih z očitno zdravstveno težavo, kaj šele, če vstopim v ordinacijo in potožim, kot se mi je pripetilo, da ob naporih in včasih tudi ponoči dobim napad težkega dihanja in hropenja ter piskanja ter, da je ravno takšne težave imel moj dedek ob napadu astme. “To so običajne težave z dihanjem pri ljudeh v vaši situaciji, nič se vam ne bo zgodilo, kar pomirite se, to je vse na psihični podlagi” – to je odgovor, ki sem ga dobila. Seveda se imam za tako pametno, da znam kakšno stvar tudi racionalno presoditi in po nekaj mesecih vztrajnosti imam sedaj !dokazano in potrjeno! Astmo, ki jo povzroča huda alergija na pršico in cvetni prah!

Še huje je bilo pri zobozdravniku. Kot vsak pameten človek/laik sem povprašala, ali ni kakšne nevarnosti v zvezi z lokalno anestezijo ob izdrtju zoba glede na to, da jemljem ta in ta zdravila. Potem anest ni prijel, še vedno me je zob bolel, ko pa se ga je ga. doktor samo dotaknila, pa je bila bolečina nevzdržna. Ker nisem želela izdiranja “v živo” doktorica pa je bila prepričana, da ničesar ne čutim ampak sem le tako zelo panična, me je postavila pred vrata!!!! V upanju na večjo strokovnost sem se napotila na Stomatološko kliniko, pa so moji upi hitro padli v vodo. Zgodba se je ponovila tudi po dveh lokal. anest. in z bolečim zobom so me postavili pred vrata češ “naj drugič vzamem kakšno pomirjevalo preden pridem”.

No, hvala Bogu je kmalu zatem v našem ZD pričel delati mlad zobozdravnik, komaj zaključil šolanje a je strokovnjak po katerem se lahko marsikateri “zobar” zgleduje. Prvič, ko je poskušal izdreti ta zob ni šlo, naslednjič pa je rekel, da gre verjetno kak živčni kanal kje drugje, da bo poskušal z drugačno injekcijo, in niti čutila nisem, ko je izpulil zob.

Kmalu bo minilo 5 let!!! kar skušam najti psihoterapevta, ki bi imel toliko volje pomagati sočloveku, da bi se bil dejansko pripravljen poglobiti v moje težave – pa nimam sreče. Seveda sem dobila zdravila in za to sem zdravnici hvaležna, vendar kljub boljšemu počutju dejanski problem ostaja. Priznam tudi, da ima dr. Rejec tudi prav – gotovo gre tudi za razne blokade z moje strani – a včasih se je potrebno vprašati, zakaj imam blokade, zakaj ne zaupam v zdravnika popolnoma.
Naj povem, da po treh! poskusih, da bi dobila datum pri svoji! psihiatrinji še vedno čakam na njen odgovor.

Naj povem še, da se šele zdaj – PO PETIH LETIH – razburjam. Do sedaj sem namreč potrpežljivo čakala in nikoli tečnarila, ponižno prosila za pomoč – a je ni bilo od nikjer.
Torej, nisi edini in če boš imel srečo in prišel do psihoterapevta (v kar dvomim), prosim sporoči na forum, da se nanj obrnem še jaz – če ne bo že prepozno, seveda.
LP,
Brigita.

Moje pismo morda ni za ta forum, za kar se iskreno opravičujem. Želela sem le Primožu sporočiti, da vem kaj je želel povedati.

Brigita hvala za odgovor, popolnoma razumem tvojo situacijo. Vendar pa ti moram povedati, da je moja situacija vendarle popolnoma drugačna, celo obratna. Na nek način so določene podobnosti med “najinimi problemi”, vendarmenim, da je izhodišče pri obeh popolnoma drugačno.
Več kot toliko ti tu ne morem pojasniti. Če bi se rada pogovorila, mi sporoči svoj email naslov.

Lep pozdrav, Primož