To kar se je začelo dogajati z mano ni več za nikamor.Začel sem se zapirati vase, nikamor več ne grem, ne najdem več tiste sreče v življenju, ki sem jo včasih imel.Star sem 22 let in moram povedati, da prave ljubezni še nisem imel.Ven ne hodim več, prijatelji so preteklost.Na faks grem vedno redkeje in mislim, da je vedno hujše in hujše.To ne vodi nikamor.Škoda bi bilo, da bi na faksu sfaliral.Včasih sem se navduševal nad športom, bil družaben.Tega ni več.Občutek kot, da sem padel v jamo me navdaja vsak dan.Pogledam gor in vidim izhod, vendar se moram najprej prijeti za rob jame in potegniti gor, za kar pa nimam dovolj moči.Razne besede slišim od sošolcev, da zgledam grozno.Spim, včasih bi še samo spal.Od utrujenosti se mi meša in nmislim, da ni rešitve…Kaj storiti ne vem!

Obupan.

Spoštovani Tomi,
poskusite izločiti vse tiste zunanje dejavnike, ki bi lahko neposredno povzročili vaše nelagodje.Če jih ne boste našli, gre verjetno za depresivnost, to pa bo treba zdraviti.Psihiater ki vas bo osebno srečal, vam bo povedal, ali bo zadostovala psihoterapija, ali pa vam bo predlagal kako zdravilo.

Pozdravljeni Tomi

Vse te težave, ki si jih opisal, prosim, če mi pišeš na moj mail pa se bova nekaj dogovorila tebi v dobro. Najbolj me je pritegnilo, ki si povedal, da prijatelji ti povedo kakšen si. Ne sekiraj se tudi tukaj je zdravilo. Če želiš piši mi pomagam ti iz vseh mojih močeh……
Lepo življenje ti želim
Doroteja