Mladi v stiski
Vsak človek najtežje doživlja zunanje in notranje obremenitve v času, ko se mu tudi sicer dogajajo različne spremembe, ki zahtevajo njegove prilagoditvene sposobnosti. Še posebno se to pokaže pri prehodih iz enega obdobja v drugo, iz ene razvojne faze v naslednjo. Tudi objektivno manj ogrožajoči akutni stresi ga najbolj spravijo s »tira« takrat, ko doživlja kronično napetost ob prilagajanju na nove osebne razmere in druge življenjske okoliščine. Svojih notranjih moči še ni prerazporedil, energija mu pohaja v izpolnjevanju nalog iztekajočega se obdobja, vse novo, kar ga čaka, mu je še neznano in vzbuja v njem tesnobo in negotovost. Za drugačne oblike obvladovanja pritiskov še nima niti tako razvitih spretnosti, niti dovolj izkušenj, niti zaupanja vase. Zato je ob vsakem takem prehodu bolj ranljiv in manj odporen, svoje obrambne in prilagoditvene sposobnosti še težje smiselno in usklajeno aktivira. Stiska je zanj v takih okoliščinah razumljivo še hujša in težje rešljiva. Adolescenca je že sama po sebi in kar v celoti prehodno obdobje. Čeprav se vleče kar nekaj let, se spremembe, ki jih prinaša na vseh področjih, kar vrstijo in med seboj prepletajo. Že za svoj normalen pospešen osebnosten in telesen razvoj potrebuje mladostnik veliko svojih prilagoditvenih potencialov, zato dodatni stresi še prej zamajejo ali začasno tudi povsem porušijo njegovo notranje ravnotežje. Tudi način odzivanja na stres, ki je v dobi adolescence še posebno viharen, intenziven, nestrpen in neučakan, ni ravno optimalen za smiselno obvladovanje raznih preizkušenj. Dejstvo, da je mladostnik še v mnogočem, zelo odvisen odvisen od drugih – po eni strani od opore, ki mu jo nudi družina, po drugi strani pa od spodbude vrstnikov – hkrati pa je hudo preokupiran (prezaseden) sam s sabo in tudi izrazito egocentričen, otežuje razreševanje njegovih stisk. In sicer po dveh poteh : Mnoga njegova boleča doživljanja se začnejo na »intrapsihičnem« področju – torej v njem samem. Ker jih kot taka ne razpoznava, jih pogosto projicira v druge, zaradi česar prihaja z njimi v konflikte. To slabša njegove odnose z njimi ravno takrat, ko bi jih najbolj potreboval. Druga neugodna povezava med mladostnikovo odvisnostjo od drugih in sočasno težnjo po samostojnosti se kaže v težavah, v katere ga spravi že samo dejstvo, da se je po pomoč obrnil na neznano odraslo osebo. Niha med težnjo, da bi sam in na tihem opravil s problemom (zato se mu tudi tako dolgo izogiba, ga zanika in zmanjšuje njegov pomen) in z željo, da bi pomoč poiskal pri nekomu, »močnejšemu« od njega samega. Prav ta dilema vnaša v njegov odnos do tistega, ki mu želi pomagati, vrsto spremenljivega zaupanja. Brezmejno zaupanje se menjava s kljubovanjem, želja, da bi se pokazal odraslega ter zrelega, se prepleta z občutji nebogljenosti. Vse to vpliva že na njegove opise njegove stiske in okoliščin, v katerih se ta pojavlja, otežuje njegovo sodelovanje z njegovim svetovalcem in lahko celo onemogoči učinkovito razreševanje težav. Mladostnikova stiska tako izhaja z vseh področij, ki so zanj v tem obdobju še posebno pomembna. Ni tako redko, da se nerazrešen problem na enem področju pokaže na drugem in da se težave z enega polja njegovega življenja razširijo še na druga.
Samopodoba je mladostniku neizčrpen vir vsakovrstnih stisk. Nezadovoljstvo s seboj – bodisi s kako podrobnostjo ali kar s svojo celotno zunanjo podobo, bodisi s kako svojo lastnostjo, značilnostjo ali kar s svojo celotno vrednostno oceno, je v adolescenci praktično obvezno. Pri mladostniku, ki je nasploh negotov in pri svojih bližnjih nima dovolj čustvenih opor, so taka občutja še posebej močna. Pri mnogih pa se nezadovoljstvo s seboj še bolj razraste takrat, ko jim na nekem področju ne gre vse prav in/ali po pričakovanjih. Dileme in negotovosti, povezane s spolnostjo, so mnogim mladostnikom pogost vir notranje napetosti, zlasti, ker se o njih z drugimi, še posebno z odraslimi, nimajo veliko možnosti pogovoriti.
Drugo področje mladostnikovih stisk so družinski odnosi. Mladostnika največkrat spravljajo v stisko vprašanja osamosvajanja in problemi sprejetosti ter doživljanje svoje vrednosti v odnosih s svojimi bližnjimi. Vprašanje osamosvajanja, neodvisnosti in možnosti za samostojnost je v ozadju vseh drobnih in velikih problemov, ki jih sprožijo na videz banalne »zanj krivične, morda celo žaljive, smešne« teme, kot je ura, kdaj mora priti zvečer domov, kraji, kamor mu dovolijo hoditi, razne zahteve in omejitve s strani staršev v zvezi z obleko, izbiro prijateljev ter raznimi oblikami ugodja, ki ga še posebno mikajo. Problem sprejetosti v družini in lastne vrednosti v čustvenem svetu njemu pomembnih oseb, se največkrat izraža z rivalitetnimi odnosi s vrstniki njegovih let in mladostnikovo preobčutljivostjo v komunikaciji (pogovoru) s starši.
Šola je tretji vir mladostnikovih stisk. Z njo so povezane kar tri teme, ki v adolescenci prinašajo najpogostejše težave. Šolska neuspešnost oz. težave pri izpolnjevanju šolskih obveznosti lahko resno ogrozijo mladostnikovo samopodobo, še toliko bolj, če odrašča v družini, kjer je ta tema toliko pomembna, da starši in drugi člani njegove družine na njej gradijo svojo vrednostno oceno mladostnika in tudi svoje ravnanje z njim usmerjajo po uspehu, ki ga doseže v šoli. Tudi če mladostnik to glasno zanika, je šolska uspešnost v njegovi predstavi o sebi dokaj pomembna, pa ne samo zato, ker se zaveda, da se z njo odločajo tudi njegove nadaljnje možnosti izobraževanja. Drugo polje prizadetosti, ki se lahko pojavijo, nastanejo v zvezi z šolo, so mladostnikovi odnosi s sošolci. Njegovo počutje in doživljanje v skupnosti, na katero je v šoli prisiljen, ga neredko spravljata v stiske, ki mu otežujejo šolanje in budijo v njem odpor do šole. Ker mu tako izgoreva energija, se slabša tudi njegova uspešnost. Po drugi strani pa mu dobri odnosi s sošolci olajšajo premagovati tudi tiste šolske obremenitve, ki mu same po sebi niso zanimive in prijetne. Tretji izvor težav, povezanih s šolo, so lahko motnje v odnosih z liki avtoritete. Te so posebno pogoste pri mladostnikih, ki imajo z avtoriteto neugodne izkušnje že iz svoje družine. Odnosi s profesorji in drugimi osebami, ki jih doživlja kot avtoriteto, se lahko zapletejo mladostniku, ki je odraščal bodisi ob hudo omejujočih in/ali zahtevnih starših, ki so s svojim podcenjujočim odnosom ogrožali njegovo osebnostno rast, bodisi tistemu, ki se je ob starših, ki so ga podcenjevali, šele v šoli srečal z liki/osebami, ki mu postavljajo realne omejitve in zahteve.
Ker se pomemben del razvojnih dogajanj v adolescenci vrši v krogu vrstnikov, torej na socialnem področju, in ker je mladostnikovo samospoštovanje tako odločilno odvisno od občutja sprejetosti in pripadnosti svoji/njegovi generaciji, je mladostnik pri tem še posebno ranljiv. Bodisi, da ima težave pri splošnem vzpostavljanju odnosov z drugimi, ali pa da ga pretirano druženje in predajanje skupinskim dogajanjem vleče iz drugih, tudi potrebnih dejavnosti, zlasti tistih v okviru doma in šole, – tako premajhna, kot prevelika družabnost sta lahko vir njegovih notranjih stisk, ali pa zunanjih konfliktov.
Adolescenca je čas prvih navezovanj na enega, čustveno pomembnega človeka izven izvorne družine. To je čas učenja razvijanja intimnosti in bližine. Ker je mladostnik na tem področju še posebej negotov in tudi brez izkušenj, je razumljivo, da pri tem doživlja vrsto stisk in tesnob, v katerih se sam ne znajde. Tudi pri tem se izkaže, da so najbolj ranljivi tisti mladostniki, ki jim odnosi z domačimi že od zgornjega obdobja naprej niso dajali dovolj trdne in pozitivne samopodobe.
Mladostnikov pogled na stvarnost oblikujejo v prvi vrsti njegova čustva. Ta tudi najpomembneje določajo njegov odziv v stresu in usmerjajo njegovo vedenje. Zato se neredko srečujemo z mladostnikovo stisko, katere intenzivnosti si ne moremo/te povsem razložiti z objektivnimi okoliščinami, ki so do nje pripeljale. Mladostnikovo doživljanje se nam/vam pogosto zdi pretirano dramatično ali nerazumljivo boleče, pri tem pa pozabljamo, da pa reagira na stvari, kot jih vidi on, ne pa odrasli z njihovimi očmi. Kadar njegovo hudo prizadetost sprožijo kaki zunanji, objektivno niti ne zelo resni pritiski, se ponavadi izkaže, da so ogrožena kakšna zanj zelo pomembna, pa ne zadovoljivo predelana področja doživljanja njegove lastne vrednosti. Tako je na primer lahko razlog »hudega viharja« neka nepomembna prepoved in/ali omejitev s strani staršev pri mladostniku, ki se počuti pretirano odvisnega, pa ga vzgojni ukrepi domačih še posebno spominjajo na njegovo samostojnost ter njegove druge šibke točke. Mladostniki večkrat sam ne uspe prepoznati pravega izvora svoje stiske. Pripisuje ga drugim ljudem, kakim konkretnim prikrajšanostim ali dogodkom, globlje narave njihovega nastanka pa se ne zaveda. (torej realnega razloga, ki ga skriva v podzavesti). Kadar doživlja nek dolgotrajen, težko razrešljiv stres, ga tudi manjše stvari hitreje spravijo v obup. Bolj boleče doživlja tudi manj pomembne izgube, če ga te doletijo v času, ko je zaradi nečesa s seboj nezadovoljen, potrt, dejansko ogrožen, ali v obdobju spremenljivega razpoloženja.
Zunanji navzven opazni znaki mladostnikove stiske niso vedno v skladu z dejanskimi značilnostmi njegovega doživljanja. Mnogi mladostniki izražajo svojo stisko zelo posredno in slabo prepoznavno. Telesne težave in različne tegobe na področju so lahko opozorila, da mladostnik ne uspe učinkovito razrešiti stresa, v katerem trenutno je. Strah pred neuspehom v šoli, občutek o nesprejemljivosti doma, napetost nerazrešenih konfliktov s katerim od članov družine, pa še mnogo drugih težav se lahko izrazi s pogosto obolevnostjo, slabim počutjem ali vrsto bolečin, ki nimajo organskega izvora. So tudi mladostniki, ki se v stiski vedejo paradoksno, torej se medtem, ko bi od njih pričakoval potrtost, umik, jok in/ali pritožbe, so namesto tega pretirano živahni, nesmiselno in neorganizirano dejavni, glasni in nemirni. Tudi večja razburljivost, nagnjenost v konflikte ali celo agresivnost do drugih so lahko znak notranje stiske, ki pa jo odrasli zaradi lastnih čustvenih odzivov na tako vedenje pogosto težko, in/ali sploh ne prepoznajo. Zgodi se, da se mladostniki pritožujejo zaradi težav, ki jim v resnici niso tako pomembne, neposrednemu opisu stiske, ki jih zares pesti, pa se izogibajo. Za težje prepoznavanje vzrokov in narave mladostnikovih težav, s tem pa tudi za manj ustrezno pomoč pri njihovem razreševanju, je pogosto vzrok v delnem ali kako drugače pomanjkljivem opisu, ki ga mladostnik poda v svoji stiski. Temu ni kriva njegova slabša izraznost ali zavestno neustrezen lasten pogled na stvari, temveč njegovo podzavestno prizadevanje, da bi si – tudi takrat, ko se je sam odločil, da si poišče pomoč – ohranil neko osnovno samospoštovanje in da bi tudi drugim ponudil sprejemljivo podobo o sebi. Če bi namreč pokazal vse svoje šibke točke, bi se počutil še bolj ranljivega. Tega pa si – občutljiv, kot je – ne upa privoščiti. Mladostnik je še posebno občutljiv za nekatere boleče točke v družini, med drugim za nerazumevanje med starši, alkoholizem ali kako duševno motnjo pri tem ali onem članu družine, za siromaštvo in/ali pomanjkljivo izobrazbo staršev. Zato o tem najtežje govori, četudi se odkrito ali prizadeto pritožuje zaradi kakih aktualnih družinskih podrobnosti. Pozitivno podobo družine poskuša podzavestno varovati, saj je to pogoj za njegovo sprejemljivo podobo o sebi. V odnosu s tujo odraslo osebo se mora počutiti dovolj varnega in gotovega, da ji lahko povsem zaupa. Zato so moralne sodbe ali ocene v svetovanju mladostniku brez dvoma pristop, ki se mu je treba izogibati.
Pomoč:
Mladostnik, ki v svoji stiski išče pomoč, brezpogojno zasluži, da ga vzamemo/te resno. To mu moramo/te tudi pokazati. Že sama odločitev, da bo spregovoril o svojih težavah, je zanj težka in ga spravlja v dodatno stisko. Zaveda se, da se je s tem neposredno soočil s problemom, ki bi ga morda bilo lažje zamolčati ali kar odriniti. Razen tega tvega, da bo nekdo, za katerega niti ne ve, če bo njegovo zaupanje opravičil, spoznal njegove šibke točke. V bistvu tako ali tako, gre za to, da mladostnik zaupa osebi, s katero se pogovarja o težavah, če lahko tej osebi zaupa, pa menim, da to v sebi tako ve. V bistvu pri vzpostavitvi stika, gre predvsem za to, da mladostnik tej osebi zaupa, kateri hoče razkriti svoje najskritejše občutke. Zato pa mora svetovalec, prijatelj, morda tudi član družine, narediti vse, da bo mladostniku omogočil, da se bo o tem lahko sproščeno pogovoril, ter, da se bo znebil strahu, ter morebitnega sramu, ki ga prenaša v sebi. Torej ta oseba, ki pomaga mladostniku, mora nekako to zaupanje upravičiti, en način je že ta, da na mladostnikovo željo pove kaj o sebi, bilo kaj, kar mladostnika zanima.
Svetovalec pa mora biti tudi na nekaj pripravljen ; mladostnik, ki išče pomoč, nasvet in/ali usmeritev, običajno opiše le najbolj aktualne okoliščine, s katerimi je povezana njegova stiska, zatorej, morate vi mladostnika spodbujati, naj vam pove, kaj je v resnici za tem, če boste videli, da se še ni pripravljen o tem pogovoriti, potem tudi ne silite vanj, ampak raje poskrbite za utrditev zaupanja, na katerem tudi vse temelji. Morate se zavedati, da je osebi pri tem zelo težko, ter da bo za to, da se vam bo pripravljena zaupati v celoti potrebno veliko časa. Vendar pa se vam posledično le bo ; če niste kvalificiran svetovalec, potem poskusite mladostnika tudi napotiti k osebi, ki s tem poklicno ukvarja. Hkrati pa vam mora biti še nekaj jasno, da morate biti nepristranski. Mora pa vam biti jasno tudi tole, da je mladostnik v stiski še posebno sprejemljiv. Tudi zato je odnos, ki ga razvije s svetovalcem v času njunega sodelovanja zanj pomemben. Torej, še najpomembnejši dejavnik : najpomembnejše je zaupanje, to si pa zapomnite.
To bi v bistvu bilo vse, upam, da vam je ta prispevek bil koristen. Podal sem ga za prijateljice, pa tudi na svojo željo.
Literatura :
– Žmuc Tomori Martina – Pot k odraslosti. CZ, Ljubljana, 1983
– Pedopshiatrija, Psihoterapija – Univ. psih. klinika. Ljubljana
– Mag. Sabina Bertoncelj-Pustišek, dr. med. spec. pedopsihiater, Marta Cerar-Lotrič, dr.med. spec. psihiater, alkoholog, Metka Klevišar, dr. med. onkolog, As. Dr. Marga Kocmur, dr. med. spec. psihiater, psihoterapevt in supervizor, Roman Korenjak, spec. klinični psiholog, Metka Kramar, spec. klinični psiholog, Prof. dr. Jože Lokar, dr med. spec. psihiater, Akad. prof. dr. Lev Milčinski, dr. med. spec. psihiater, Mojca Močnik-Bučar, dr. med. spec. psihiater, As. Martin Možina, dr. med. spec. interne medicine, toksikolog, Gorazd V. Mrevlje, dr. med. spec. psihiater, Prof. dr. Hubert Požarnik, spec. klinični psiholog, Vesna Radonjič-Miholič, spec. klinični psiholog, Vesna Švab, dr. med. spec. psihiater, Doc. dr. Onja Tekavčič-Grad, spec. klinični psiholog, Prof. dr. Martina Tomori, dr. med. spec. psihiater, psihoterapevt in supervizor, Dubravka Trampuž, dr. med. spec. psihiater, Anka Zavasnik, spec. klinični psiholog, Doc. dr. Slavko Ziherl, dr. med., spec. psihiater. Pomoč človeku v stiski / urednica Onja Tekavčič-Grad. – Ljubljana : Litterapicta, 1994.
Ter prispevek, ki je moja last, ter podan iz mojih virov, opravljenih na podlagi ankete opravljene za ta članek.
Za morebitne komentarje, vprašanja, pritožbe ter pohvale, se vam že vnaprej zahvaljujem.
Lep pozdrav vsem
S spoštovanjem Piccolo
Bravo Piccolo!!
Tvoj članek sem sprintala in ga bom večkrat prebrala. Imam zelo občutljivega 9 letnega sina (učiteljica pravi, da so otroci že v predpubertetnem stanju).
Zatrdno sem prepričana, da se bom izognila kakršnimkoli moralnim sodbam in ocenam.
Hvala za tvoj zelo, zelo koristen prispevek!
Se še priporočamo za koristne informacije.
Pridružujem se Mojčinem komentarju . Sama imam desetletnega sina , pri katerem že opažam kakšno stisko , katero kaže s nemirnostjo , večjim neredom in jokom ” za prazen nič ” . Torej res hvala za ta prispevek , saj bo lahko moj pristop do otroka manj drastičen in z moje strani bolj potrpežljiv . Hvala.
lep pozdrav
Pozdravljeni. Glede izobrazbe, ne bi komentiral, lahko presodite glede tega, da bom kmalu 18 let star. Moja izobrazba izhaja predvsem iz različnih strokovnih knjig, ter pogovorov z kakšnim specialistom, ter morda še kaj. Za nadaljne informacije, pa vprašajte konkretneje. Se zahvaljujem na vprašanju. Lep pozdrav
S spoštovanjem Piccolo