Kam se obrniti za pomoč?
Lepo pozdravljeni!
Saj niti ne vem, kje točno naj začnem, bom vsekakor poskusila na začetku. Tast pije od kar se ga moj mož spomni. Star je 56 let in ima precej dobro službo za svojo izobrazbo, je kontrolor v eni večjih slovenskih firm.
Problem vam bom predstavila skozi svoje oči.
Ko sem spoznala moža, je živel v štiričlanski družini. Mama se je ločila, čeprav je še vedno živela pod isto streho z bivšimmožem in otrokoma. Ločila se je pred leti, saj je mislila, da bo s tem spodbudila, da bi njen mož nehal piti, ali vsaj manj pil in nekoliko več skrbel za otroka. Kakor sem omenila, je z izgovori, da nima kam, ostala pod isto streho in spala ločeno od moža. S pijančevanjem ni bilo nič bolje, kvečemu je šlo vse na slabše. Moj tast je cele dneve preživel v lokalu blizu doma, domov hodil sredi noči (če ga niso drugi pripeljali do vrat, ker sam ni mogel hoditi), popival, razgrajal in vse vprej zmerjal (tudi sredi noči velikokrat). Cela družina je to nekako prenašala, saj so domov hodili le spat, čez dan se je pa vsak brigal zase in skupnih trenutkov niso imeli. Ko sem spoznala svojega moža, sem bila zelo šokirana, saj česa podobnega nisem bila navajena. Sama se lahko pohvalim, da prihajam iz moralno precej urejene družine. Tast je prihajal pijan, razbijal, klel in nas vse nekam pošiljal. Čas in ura nista bila pomenbna. Z možem sva se sprla in odselila. Kmalu se je oselila še moževa sestra in potem tudi moževa mama (moja tašča), na svojo domačijo, na drug konec Slovenije. S tastom pa je bilo čezdalje huje. Ostal sam v stanovanju in prepuščen sam sebi. Odločil se je, da gre na zdravljenje, saj so mu v službi postavili ta pogoj. Res je bil okoli tri mesec v Begunjah. Postal je čisto drug človek. Doma je bil še nekaj časa brez alkohola, potem pa se je vse začelo znova. stara zgodba se je ponovila še v hujši obliki. Potem so ga njegovi “prijatelji” pretepli in mu polomili nogo. Za pretep nikdra ne prizna in zvesto trfdi, da je obakrat padel. Vsi vemo, da je to nemogoče, da padeš po stopnicah in imaš zlomljeno nogo, razbit nos in obe očesi krvavi od podpludb. Ni je še pozdravil, jih je vnovič dobil, tokrat še huje. Po glavi, očesa in kompliciran zlom ramena. V roki so bili potrgani tudi živci in kite, ter je bila potrebna operacija. Sedaj je že pol leta od operacije, njegovo zdravstveno stanje pa je še vedno enako, kakor je bilo tik po operaciji. Kljub fizioterapijam se stanje ne popravi, saj tast neprestano pije. Mislim, da se iz dneva v dan niti ne strezni. Popolnoma treznega ga nisem videla že vsaj nekaj mesecev. V zdravilišče ga ne dajo, saj za pijance ni prostih mest (to so nam povedali zdravniki osebno). Dali bi ga na zdravljenje, pa noče več v Begunje (češ, da so tam vsi nori in pijani bolj, kakor on). Na bolniški je že več kakor osem mesecv in ves ta čas se doma zapija. Včeraj sva ga z možem obiskala. Stanovanje je kakor svinjak, on je ves umazan, posran, pijan in da ne govorim še naprej, grooza! Da se nama je primajal odpreti vrata je trajalo več kakor 10 minut (razdalja od postelje do vhodnih vrat je 3 mestre). Vprašali se boste zekaj ne skrbiva zanj, zakaj mu ne skuhava, ga opereva in podobno. Naju je napodil, ko sva se odselila, bila sva vse samo človeka ne, možu je celo držal nož na vratu, zato sva ga prepustila tistim, ki jih je takrat imel najraje – moževi sestri. Ona se oglasi pri njemu samo ob plači, da izmolze še tiste dinarje, ki jih tast ni uspel nesti v bife. Tašča pride ob priložnostih, ko mora v Kranju kaj urediti. Ni se več pripravljena vrniti, ga pa vsake toliko časa vzame na svoj novi dom za kakšen teden, toliko, da pride tast malo k življenju, drugače bi ga že pokopali. Tudi pri njej ni trezen, toda ni pa tako hudo. Tam se vsaj naje in je opran.
Z možem bi mu rada pomagala, najraje bi videla, da bi šel nekam na zdravljenje. Kam in kako se naj obrneva? Naj še omeni, da njegova osebna zdravnica vse ve, pa pravi, da v njeni moči ni nič, da bi mu pomagala. Jaz se sprašujem kam pelje ta svet, saj gledam na TV, ko človek izgubi službo, ker je v času bolniške šel na obisk k svoji bolni ženi v bolnišnico, naš tast pa je cele dneve v bifeju, ali leži doma koma pijan, pa nobena kontrola tega ne vidi.
Kaj lahko storiva?
Hvala za pomoč in lep vikend!
Pozdravljena,
Hvala, da ste nam zaupali vašo zgodbo in se obširno razpisali o težavi. Zagotovo veste, da optimalne rešitve tukaj ne boste dobili, je pa tudi to nekaj, da podelite svojo izkušnjo z nami in vzpodbudite koga, ki je imel podobno izkušnjo in jo je morda celo ugodno rešil.
Vse to kar ste nam napisali in opisali je žalostna resnica, ki se dogaja v mnogih družinah. Verjamem, da je človeku, ki se nikdar ni soočal s tem nepojmljivo kaj vse se dogaja v alkoholnih družinah, iz perspektive vidi zmedo, kaos in čustvene razvaline v ljudeh, ki živijo z alkoholikom.
Vse preveč družin se sooča s tako grozovito izkušnjo kot jo opisujete vi.
Vaš tast je šel že čez mnogo faz, ki jih pri alkoholizmu poznamo, uničil je družino in lahko rečemo jo tudi izgubil, fazo osebnostnega propada, verjetno pa tudi družbenega propadanja, saj je vprašanje, če bo še sposoben kdaj oditi nazaj v službo.
Alkoholikova sposobnost mišljenja in presoje je okrnjena, sposoben je le površno razmišljati saj so tudi njegovi možgani načeti, da težko uvidi v kakšnem stanju se nahaja. Morda bo šele takrat, ko bo izgubil tudi službo in prav vse socialne stike sprevidel, da se mu je zrušilo vse. Šele, ko se bo zavedel situacije in si priznal, da je alkoholik bo možnost, da se stvari začnejo premikati in da se vključita tudi vidva z možem. Značilnost doživetja globokega uvida je pojavljanje zgroženosti nad nesmiselnostjo preteklega življenja. Otopel, pijan zelo težko uvidi v kakšnem stanju dejansko je. Lahko, da bo z izgubo vsega začutil svoj propad in zato prenehal piti in preko tega alkoholik tudi pride do uvida alkoholne zgroženosti nad svojim življenjem, lahko pa do tega nikoli ne pride, ker je že prepozno.
Bistveno je, da sta se vidva z možem odselila iz nemogočih razmer in s tem ohranila vajin zakon, ki bi lahko šel po zlu prav zaradi tasta alkoholika, pomirjena sta lahko, da je tudi moževa mama oziroma vaša tašča na varnem pred alkoholnim blaznežem. Brez slabe vesti ali občutka krivde sta lahko, če ne skrbita več zanj, mu ne kuhata, ne pereta, saj mu s tem nikakor ne bi pomagala. Ne ženita si k srcu, če vaju je že spodil in vama grozil saj ga ne morete resno jemati.
Gradita na vajinem odnosu in to stvar prepustita božji volji.
Srečno
Lepo pozdravljeni!
Najprej se vam zahvaljujem za izčrpen odgovor. Zelo ste nama pomagali.
Odgovor je prav takšen, kakršnega sem se bala, da bo, ampak slutila, da drugačen niti ne more biti. Že sama sem ugotovila, da mu resnično lahko pomaga samo še Bog in sam.
Ja, morda pa naša zgodba pomaga še komu, zato bom napisala še kako sva se z možem odločila in kako je s tastom danes.
Z možem sva mislila, da bi se preselila k tastu za kakšen mesec. Seveda pod najinimi pogoji (brez alkohola, brez zmerjanja in izgredov). Mislila sva, da bi mu s tem, ko bi ga vzdrževala (mu kuhala, ga prala in mu bila družba), morda zapolnila vsakdan in bi manj mislil na alkohol. Naredila bi tudi konec s tem pijančevanjem v njegovem stanovanju.
Toda včeraj sva šla, da pogledava če je še živ, saj se od četrtka že nikomur ni oglasil. Na noben telefon se ni oglasil in mož je bil prepričan, da ga bova našla trdega v stanovanju, saj je zadnje čase v takšnem stanju, da naju to skoraj ne bi presenetilo. Ko sva končno odprla vrata in vstopila, je bilo stanovanje polno pijancev, vse je bilo zakajeno in vsi so bili pijani kot maure. Tasta sva pričela malo kregati, pa so se takoj vmešali tudi drugi pijanci in naju pričeli ozmerjati in skoraj poditi, zato sva resnično pobrala jakne in odšla s prepričanjem, da je bolje, da se več ne vračava.
Povedala vam bom, da se mi trga srce, ko gledam moža, kako hudo mu je, ko vidi svoja starša kako živita. Še huje je, ko to primerja za mojo “popolno” družino. Rada bi mu pomagala, rada bi, da bi bilo vse v redu, rada bi, da bi bil tast normalen, ampak vem, da samo sanjam.
Z možem greva sedaj za en mesec na potovanje, grozno nama je, saj imava nenehno občutek, da bo tast v tem času umrl, sam v posranem stanovanju. Takšne grde misli nama kar nočejo in nočejo iz glave.
Žal nama je, ko nimava več moči, da bi še kaj naredila. Vsem vam, ki imate podobne težave, pa bi zaželela: “Več sreče, kakor je imava midva.”
Hvala in lep pozdrav!