Težko je srečati človeka, ki ne bi bil kdaj potrt ali žalosten. Takrat se človek težko pripravi do dela, počuti se nemočnega, je brezvoljen, ne more se lotiti niti tistega opravila, ki bi ga morda razvedrilo. Včasih se človeku zazdi, da ni nobenega upanja več, da se ni vredno truditi, ni nobene želje po izboljšanju stanju. Potrtega človeka muči vprašanje o smiselnosti njegovega obstoja, nima volje do življenja in težko si zamišlja, da bi se kdaj vrnila. Včasih se takšno začeto stanje razvije v globoko depresijo, kjer je vse črno in svet brezupen, pojavijo se občutja brezvrednosti in praznine. Ob takšnem počutju in mislih človeka hudo ogroža samomorilnost. V kliničnem pomenu ne moremo/te ostro razmejiti opisanih stanj, med njima je sicer velika razlika, pa vendar ju povezuje vrsta vmesnih stanj ; vse pa poimenujemo depresije. Ta pojem za nekatere pomeni potrtost v raspoloženju, za druge žalost, za tretje pa bolezensko stanje. Morda je najbolj primerno s bolezensko entiteto (stanjem). Depresije so duševne motnje, ki jih je težko definirati. V vsakdanjem govoru, pravzaprav nimamo izraza za psihiatrični termin depresija, ki pokriva veliko področje patologije, uporablja pa se za oznako simptoma, sindroma. Na ravni simptomov je depresija definirana kot bolezensko razpoloženje, ki se bistveno razlikuje od normalne žalosti. Težave se pojavijo pri uporabi meril, ki bi omogočila razmejevanje med pogostimi človeškimi izkušnjami žalosti in psihopatološkim simptomom. Depresivno razpoloženje se umetno lahko obravnava kot poseben simptom, ker zajema zelo različne, medsebojno povezane čustvene, spoznavne in telesne spremembe. Normalno žalost in depresivnost (depresivno razpoloženje) ne deli jasna meja, nasprotno, med tema dvema stanjema obstaja ponavljanje v tekočih prehodih. Ni bistvenih razlik npr.: v stresnih dogodkih, po katerih se pojavi žalost ali pa huda depresivna reakcija. Tudi intenzivnost težav in njihovo trajanje pri ocenjevanju patološkega dogajanja ne pomaga vedno. Včasih nam je v korist podatek, da intenzivnost reakcije ni sorazmerna s sprožilcem dogajanja, včasih si pomagamo s splošno sprejetim dogovorom, npr.: o trajanju motnje kot pri npr.: veliki depresiji. V kliničnem delu skušamo slediti načelu, da gre za bolezensko dogajanje takrat, kadar depresivno razpoloženje spremljajo motnje telesnih funkcij, zmanjšana sposobnost v opravljanju delovnih in socialnih vlog, samomorilne misli in dejanja, napačna ocena realnosti, kar se kaže v blodnjah in halucinacijah. Spremljanje teh znakov pa ni zadostno pri odkrivanju blagih depresij. Na tem področju moramo prepoznati tudi občutja notranje praznine, krivde, nemoči in nevrednosti. Znaki depresij so zelo pestri, vsak depresivni človek pa po svoje obarva depresivno stanje. Naštevanje znakov je koristno za lažje prepoznavanje in zdravljenje motnje. Razvrstitev v skupine : psihološki znaki, fiziološki znaki, ter socialni znaki. Psihološki znaki : Razpoloženje je bolezensko spremenjeno, potrtost spremljata tudi zavrtost mišljenja in hotenja. Človek toži o žalosti in potrtosti, ki pa je drugačne vrste, ki jo je občutil kdaj prej. Počuti se nemočnega v telesnem in duševnem pomenu, včasih potoži o izgubljenosti med ljudmi. Izgubi zanimanje za običajne življenjske dejavnosti. Ne more se več veseliti in uživati v situacijah, v katerih mu je bilo nekoč prijetno. Pravzaprav se včasih ne more ne veseliti niti žalostiti. Težko dela, počuti se nesposobnega. Pogosto izgubi samozaupanje in samospoštovanje, obvladuje ga občutek brezvrednosti. Bolniki večkrat premlevajo dogodke iz preteklosti in tam iščejo razlago za svoje stanje. Svoje življenje vidijo kot brezizhodno. Včasih opisujejo tudi tesnobo in notranji nemir ali pa notranjo praznino.
Fiziološki znaki : Bolniki navajajo spremembo apetita, bolj pogosto neješčnost in posledično hujšanje kot pa pretirano hranjenje. Mnogo težav imajo s spanjem, večinoma se prebujajo nekaj ur prej, nekateri težko zaspijo, drugi se ponoči prebujajo. Tožijo nad pozabljivostjo, zmanjšano koncentracijo in pozornostjo. Hitro se utrudijo v telesnem in duševnem pogledu, so upočasnjeni in redkobesedni. Zmanjša se zanimanje za spolnost, vendar ljudje o tej težavi redkeje potožijo. V svojem videzu so bolniki zelo spremenjeni, obrazna mimika je borna, izraz žalosten, gibi upočasnjeni, vendar videz ni nujno povezan s stopnjo depresivnosti. Nekatere depresije se kažejo pretežno s telesnimi težavami in se zato imenujejo »maskirane depresije«. Težave so različne, podobne psihosomatskim. Bolečine pri srcu, zaprtost, bolečine v trebuhu, tiščanje v prsih in težko dihanje, motnje menstrualnega ciklusa, itd… Zdravnika lahko navedejo, da išče organsko osnovo bolnikovim pritožbam. Šele podroben razgovor lahko razkrije še kakšne druge znake.
Socialni znaki : Depresija se močno odraža v odnosih z drugimi ljudmi. Prinese resne spremembe v družini, v partnerskem odnosu, v delovnem okolju. Depresivni ljudje se umikajo pred ljudmi, hkrati pa vendarle opozarjajo nase in iščejo oporo v bližnjih. Ker se v vsakdanjih rečeh težko odločajo, si zapletejo svoje življenje in življenje svojcev. Dejanskega, enega vzroka za pojavljanje depresije ne poznamo. Navadno gre za prepletanje več okoliščin, ki se stečejo v pojav depresije. Hujše oblike depresij (manično depresivna psihoza) se pojavlja predvsem zaradi genetskih vzrokov, velika depresija, pa bolj kot posledica načina vzgoje v določenih družinah. Pri blažjih oblikah depresij imajo večji pomen zunanji dogodki in obremenitve, pomembne pa so tudi človekove osebnostne značilnosti. Nekateri ljudje so pogosteje depresivni ob življenjskih obremenitvah kot drugi, včasih pa se tako odzivajo tudi brez kakega opaznega zunanjega povoda. Neposredni stres, ki ga predstavljajo dogodki, kot so bolezen, rojstvo, izguba bližnjega, preobremenjenost, lahko sprožijo depresijo ; osamljenost in dolgočasje, premalo dogajanja pa tudi lahko prevede do enakega stanja.
Depresije pogosteje prizadenejo ženske, najpogosteje ljudi v srednjih letih, srečujemo pa jih pri otrocih in mladostnikih ter pri mladih ljudeh. V menopavzi niso pogostejše, morda nekaj bolj v starosti. Pogostejše so po porodu, poporodne psihoze imajo vse več značilnosti depresij.
Depresije trajajo različno dolgo. Velika depresija in depresivna faza v okviru (manično depresivne psihoze) traja tja do 6 mesecev. Včasih depresivno stanje traja krajši čas, vendar je po svoji intenzivnosti podobno veliki depresiji. Depresivne reakcije trajajo krajše obdobje, nekaj tednov, lahko pa preidejo v hujšo obliko, v pravo depresijo. Trajanje depresije je pomemben kriterij pri odločitvi za zdravljenje z antidepresivnimi zdravili. Učinek zdravil se pričakuje po tednu dni, polni učinek pa po 2 do 3 tednih. Zdravila se torej uporabijo predvsem takrat, ko je zdravljenje z njimi smiselno. Seveda lahko zdravnik predpiše tudi kakšno drugo zdravilo za krajši čas, ki deluje simptomatsko, na primer pomirilo ali uspavalo. Zdravljenje z antidepresivi traja daljši čas, tudi mesec ali več po tistem, ko so težave izginile.

Smiselno je, da bolnik poišče pomoč najprej pri svojem zdravniku. Bolnikovo okolje in način življenja zdravnik splošne medicine pozna bolje kot psihiater ter včasih lažje presodi o potrebnih ukrepih. Sicer pa je bistveno predvsem to, da se oseba, ki imajo depresijo, ali pa se ji že kažejo vidni znaki glede na nastanek depresije pogovori z osebo, kateri zaupa, če že ne z zdravnikom.

Literatura : Snov za nastanek tega članka je povzeta iz slednje literature. :
Različni avtorji. Depresije. Ljubljana : Katedra za psihiatrijo MF v Ljubljani, 1986
B. Šepec-Širca, Depresije. Psihoterapija 12. Ljubljana : Katedra za psihiatrijo MF v Ljubljani in Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana, 1984 : 71-79
R. Gillett. Premagovanje depresije. Ljubljana : Državna založba Slovenije d.d. , Ljubljana, 1992.
Mag. Sabina Bertoncelj-Pustišek, dr. med. spec. pedopsihiater, Marta Cerar-Lotrič, dr.med. spec. psihiater, alkoholog, Metka Klevišar, dr. med. onkolog, As. Dr. Marga Kocmur, dr. med. spec. psihiater, psihoterapevt in supervizor, Roman Korenjak, spec. klinični psiholog, Metka Kramar, spec. klinični psiholog, Prof. dr. Jože Lokar, dr med. spec. psihiater, Akad. prof. dr. Lev Milčinski, dr. med. spec. psihiater, Mojca Močnik-Bučar, dr. med. spec. psihiater, As. Martin Možina, dr. med. spec. interne medicine, toksikolog, Gorazd V. Mrevlje, dr. med. spec. psihiater, Prof. dr. Hubert Požarnik, spec. klinični psiholog, Vesna Radonjič-Miholič, spec. klinični psiholog, Vesna Švab, dr. med. spec. psihiater, Doc. dr. Onja Tekavčič-Grad, spec. klinični psiholog, Prof. dr. Martina Tomori, dr. med. spec. psihiater, psihoterapevt in supervizor, Dubravka Trampuž, dr. med. spec. psihiater, Anka Zavasnik, spec. klinični psiholog, Doc. dr. Slavko Ziherl, dr. med., spec. psihiater. Pomoč človeku v stiski / urednica Onja Tekavčič-Grad. – Ljubljana : Litterapicta, 1994.

Ta članek sem v bistvu tudi podal za prijateljico, ki jo zelo spoštujem, vendar upam, da ste ga tudi drugi prebrali, ter, da ste od tega tudi kaj odnesli. Ko je oseba v stiski, ni v redu, če je sama, najbolje za njo je še, če se s kom, ki mu/ji zaupa, pogovori o tem, kaj jo pesti. Za prijateljico pa še tole, upam da si z člankom zadovoljna, ter da razumeš, kaj ti hočem sporočiti. Nisi sama, in tudi nikoli ne boš, vsaj dokler bom jaz tukaj.

Za morebitne komentarje, vprašanja, pritožbe ter pohvale, se vam že vnaprej zahvaljujem.

Lep pozdrav vsem

S spoštovanjem Piccolo

Zopet se bom javil čez teden dni.