Spoštovani!

Star sem 43 let in od 17.leta pijem.Sem poročen in oče dveh otrok starih 19 in 17 let.Dolgo si nisem priznal da sem alkoholik, oziroma še sedaj sem prepričan, da lahko sam neham piti.Zdržim tudi 14 dni brez pijače, ne da bi imel kakšne hujše posledice, čeprav žena trdi, da sem po parih dneh zelo vzkipljiv in nervozen.
Zaradi večnih prepirov doma in iskanje utehe tudi drugod, sem se odločil da neham piti, ne bi pa odšel na zdravljenje v ustanovo.Kakšne so druge možnosti pomoči in kje naj najdem odgovor na to, kje delam napako, da se potem vedno znova opijam tudi po pet dni zapovrstjo, dokler ne pregorim.
Tudi zdravje me vedno bolj izdaja, zato bi res rad nehal.

Stojan

Spoštovani Stojan,
vašim pričakovanjem bi bilo še najbližje Združenje anonimnih alkoholikov “AA,” ki se srečujejo večkrat tedensko na različnih lokacijah.Natančen urnik srečanj boste dobili v Alkohološki ambulanti na Poljanskem nasipu 36

Bi dodala le številko avtomatskega odzivnika društva anonimnih alkoholikov, kjer se dobi vse dodatne informacije: (01) 432 3001 – tudi o srečanjih izven Ljubljane.

LP

ČE SI ZBRAL TOLIKO POGUMA DA SI SI PRIZNAL TE STVARI PRIDI NA POLJANSKI NASIP IN SI OGLEJ SREČANJE ANONIMNIH ALKOHOLIKOV ALI PA SE OGLASI PRI KATEREMU OD TERAPEVTOV. ČE SI DEJANSKO TAKO NOTER BOŠ TEŽKO USPEL BREZ ZDRAVLJENJA V BOLNICI. NA ŽALOST JE PAČ TAKO VSAKA ŠOLA NEKAJ STANE

Spoštovani!

.Dolgo si nisem priznal da sem alkoholik, oziroma še sedaj sem prepričan, da lahko sam neham
> piti. Zdržim tudi 14 dni brez pijače……….

Imam moža alkoholika, ki je to postal po petih letih čudovitega zakona. Oba se zavedava, da je to zelo hud problem za naju in za najina otroka. Pred njima skušam to prikriti. Lani mu je zaradi alkoholizma umrl oče. To je bil za moža hud pretres. Umrli oče mu za seboj ni pustil samo praznine, temveč večmilijonske dolgove, s katerimi se mora zdaj mož ubadati. Gre namreč za družinsko podjetje, ki je še pred desetletjem cvetelo in praktično ni imelo konkurence, ko pa se je oče pred tremi leti odločil za veliko razširitev (zgolj s krediti), je stvar začela nazadovati. Oče- tudi dolgoletni alkoholik (zelo prikrito je pil), je ponosno vztrajal pri poslovanju, če je bilo potrebno še z dodatnim kreditom, češ, saj bo to ON vse uredil. Besedo ON sem nalašč uporabila, da bi vam prikazala tudi njun nepristen in brezoseben odnos. Med njima ni bilo pokazane ljubezni, čeprav si je moj mož vseskozi “kupoval” naklonjenost. Nazadnje tudi s tem, da je ponižno prevzel kredite. Mama – tudi zdravljen alkoholik- je zelo robata in nedostopna ženska, s katero se lahko pogovarjaš samo takrat, ko se njej zahoče, ni sinu nikoli stala ob strani. Vidite, vse to so globoke rane, zaradi katerih moj mož pije.
Sedaj sva poročena že 10 let. Imava dom, kot rečeno dva otroka, vsak svojo službo. Poročila sva se iz ljubezni. Drug pri drugem sva našla tiste lepe lastnosti, s katerimi se lahko ponaša vsak mlad človek. Rada sva imela ljudi, knjige, potovanja, šport, dobro družbo, znala sva uživati in se veseliti, da sva skupaj.Z njegovo družino sva imela stike le ob praznikih. Niti mož niti oni niso imeli posebne želje, da bi se videli. Pri njih je veljalo le poslovno pridobitništvo.
Ta sreča je postopoma (omenila sem po petih letih) ugašala, pa še takrat nisem prav razumela zakaj. Ko mi je nekega večera, ravno na njegov trideseti rojstni dan rekel, da mu naj pomagam, ker se mu zdi, da preveč pije, sem si mislila, da govori neumnosti. Vendar sem se zamislila in ga začela opazovati. DA, res je preveč pil. Pil je vsak dan, po malo – a vsak dan. Prošnje, prepiri, ultimati, obisk pri zdravniku, nič ni zaleglo za dlje kot dva do tri tedne.

Zdaj je mera polna. V alkoholizem je potrjen,sam se tega zaveda, vendar je sedaj
uporniški, celo nesramen. Ni pa nasilen. Njegovi problemi v poslu ga preveč zaposlujejo, da bi si lahko privoščil bolnišnično zdravljenje (tako pravi tudi njegov splošni zdravnik – kar pa me čudi, da mu je to rekel) in mu priporočil terapevtsko zdravljenje pri psihoterapevtu v Vojniku. Dokler je obiskoval terapije , je še nekako šlo. Jemal je tudi antidepresive, vendar le toliko, da so ga malo postavili na noge, več bi lahko bilo nevarno že za novo zasvojenost. Eno leto je poslušal nasvete in se skušal postaviti na pravo pot. Dokler mu ni umrl oče. Zavoljo mojega nerganja je šel še kakih trikrat na terapijo, potem pa konec. KAJ PA ZDAJ?
Skušala sem se pogovoriti z mamo, sestro, njegovim zdravnikom, a vse brez uspeha. Njegova družina si ne prizna, da je kaj takega možno. Po drugi strani pa me vsi ti navedeni dobesedno prosijo, naj ga skušam podpreti, mu ne obrniti hrbta, ker je hudo depresiven in ker me ima rad. Meni pa je tega že dovolj!
Čustvo vznemirjenosti in sreče, ko bo prišel zvečer domov, je zamenjala radovednost, kakšnega bom videla, ko bo stopil skozi vrata. Bo rdeč v obraz, bom vonjala njegov zadah…se bo treba spet sprenevedati pred otrokoma…?
Ne razumem, kako lahko njegovo zdravje to tako dolgo vzdrži, glede na to, da ima celo prirojeno aritmijo, da mu ni nič slabo. Je le zelo nervozen, občutljiv in sila nezadovoljen z vsem, kar ga obdaja. Ne veseli ga služba, podjetje, osebje, njegova družina ga niti ne upošteva, celo nova obleka ali nekdanji znanci ga ne razveselijo. Razmišlja zelo črnogledo. O kakšnem zanimanju za dobro knjigo, hobi, šport ali izhodu v družbo se niti pogovarjati noče, kaj šele, da bi se tega lotil.Meni postaja tako življenje vse bolj dolgočasno, iztrošeno in NESREČNO.
Vem, da bi se morala razvezati, a to je težek korak. Ne samo, da ga imam še vedno rada, nekaj mi tudi vseskozi pravi, da ni to prava rešitev.

Zanimivo je tudi, da nihče od znancev, sosedov, sodelavcev ne pogrunta, da pije.

Nekje imam še vedno upanje, da obstaja rešitev. POMAGAJTE MI JO PROSIM NAJTI! Možu sem še včeraj rekla, da mu bom ponudila roko takoj, ko se bo odločil za abstinenco. Dokler bo pil, bo najin odnos prazen. On je itak čisto brezvoljen, jaz pa ne morem biti prijazna in se do njega vesti , kot, da ni nič narobe.
Veliko sem že naredila v tej smeri, nikoli nisem nehala upati in verjeti vanj (baje sem celo edina oseba ), zato me vedno znova preseneti recidiva, ki se ponavadi pojavi takrat, ko že vse tako lepo kaže, da bo bolje.

Vesela bom vaših komentarjev, mnenj in morda nasvetov, kaj naj naredim. Ne pa mi prosim reči, naj se razvežem, saj bi pred tem odločilnim korakom poskusila še kaj.
Obupana žena alkoholika

Spoštovana Obupana žena alkoholika,
menda bom že stotič ponovil, da antidepresivi ne zasvajajo, in bi jih vaš mož, če je še vedno depresiven, vsekakor moral jemati dalje.Druga stvar je zdravljenje alkoholne odvisnosti, ta pa se če že ne v hospitalu najbolje zdravi v terapevtski skupini.Individualno zdravljenje je manj učinkovito.Obiščta skupaj njegovega psihiatra, morda se bo obnesla celo individualna terapija,če se bo udeleževal še sestankov Anonimnih alkoholikov.

Spoštovani Dr. Rejec!

Hvala za vaš odgovor in nasvet.

Še vedno pa ne najdem odgovora na vprašanje, kako naj prepričam moža, da je nujno nekaj ukreniti in poiskati pomoč. Prekinil je z obiski pri terapevtu, o tem, da preveč pije noče niti slišati. Zavedam se, da ga ne morem prisiliti, da bo moral korak odločitve napraviti sam. Zavedam pa se tudi, da sam v takem stanju kot je, ne bo uvidel, kako globoko je v svojo stisko in omamo že zabredel.
Rada bi mu pomagala, a ne vem kako.
On stoji na meji med odločitvama SPREMENITI STIL ŽIVLJENJA vključno s popolno abstinenco ali ALKOHOLNA OMAMA IN PROPAD.
Rad bi naredil prvo (to sam večkrat izjavlja -ko se je pač pripravljen pogovarjati), a tega ne naredi. Vedno samo za nekaj dni, potem pa nazaj k alkoholu.
Ker sem z območja Celja, bi rada izvedela za morebiten stik z AA ali čim (ali kom) podobnim.
Samo tisto mejo bi moral prestopiti, potem me za naprej ne skrbi več toliko. A, kako ga pripraviti?!

Za cenjeni odgovor se že vnaprej zahvaljujem!

Obupana žena alkoholika

Spoštovani,

o tem, kako motivirati nekoga, ki je zasvojen z alkoholom, za zdravljanje, sem že večkrat pisal. V začetku so potrebni trije pritiski: pritisk iz družine, pritisk iz delovnega okolja in pritisk lastnih zdravstvenih težav. Lastno motivacijo pa dobi šele po določenem uvidu, to je šele med zdravljenjem. Če boste s pritiski iz družine čakali toliko časa, da bo telesno propadel, bo pot do rehabilitacije v veliki meri preprečena. Zberite vse svojce in znance, ki jim zaupa in ga postavite pred odločitev, vprašajte se tudi po svojih načrtih, če bi zdravljenje odklonil.