blodnje
Spoštovani dr. Rejec!
Pred 11 dnevi sem zaužila 0.5 piškotka z marihuano. Bilo je prvič po 6 letih. Že takrat, ko sem zadnjič kadila marihuano, se mi je zgodilo, da sem se počutila, kot bi ne bila več jaz. Ta “scena” se je vlekla pribl. 3 mesece, nato sem počasi prišla k sebi. Tokrat je bilo drugače- enostavno nisem več čutila ne nog ne rok, v sebi pa sem čutila le ogromno praznino in nepopisno tesnobo. Mislila sem, da moram dogodek le prespati, toda blodnje še vedno trajajo. Sicer so se počasi začele izgubljati. Naj opišem še te blodnje: od neprestanega kontroliranja svojih kretenj in gibov (češ da to nisem jaz do popolne izgube misli, čutov, čustev, izgube stika z realnostjo, stika s samo sabo,…), pa tudi do predstav izkrivljanja mojega telesa, kar je na srečo sedaj že minilo. Čeprav se stvari počasi normalizirajo, imam že dovolj takih in drugačnih blodenj in bi se čimprej rada povrnila v realno življenje. Naj omenim, da sem bila pred tem povsem normalno dekle, študentka, imam dovolj prijateljic, ukvarjam se s športom,…Skratka- zanima me, je to le blodnja zaradi zaužitja marihuane in bo minila ali je vzrok resnejši in posledice trajnejše. Naj omenim še to, da sva se 14 dni pred tem razšla s fantom, kar me je tudi zelo prizadelo.
Spoštovana Sonček,
učinek marihuane je že davno minil, domnevam pa, da gre pri vas za konverzijo, to je izražanje psihične napetosti preko telesnih znakov. Poiščite pri sebi razloge za nezadovoljstvo, bodisi s sabo bodisi z vašim okoljem in odpravljajte osnovne razloge. Nedvomno je k vašemu nerazpoloženju prispevala tudi ločitev od fanta. To kar doživljate namreč niso blodnje, blodnja je namreč po definiciji motnja prepričanja, ki ni dostopna logičnemu rezoniranju, zato trpeči tudi ni sposoben distance. Prave duševne bolezni torej nimate, bržkone so konverzivno reagiranje, ki je imelo korenine drugod, sprožili občutki krivde zaradi piškota.
Da, res imam težave, hude, hude. Saj veste, slišali ste morda že mnogokrat- navezanost, ljubezen. Nato pa naenkrat ničesar več- le še starši, dom. Starši, ki jih nikoli ni doma, s katerimi se še nikoli nisem pogovarjala o svojih težavah, ki imajo sami toliko težav, da za moje ni nikoli časa. Jaz pa čisto sama, z mislimi, ki me ubijajo. Ko sem bila z njim in živela pri njem, je bilča njegova družina tudi moja družina. Sicer niso ne vem kako perspektivni, kar se tiče “izkoristiti življenje, preživljati svoj čas s tem, da kam greš, kaj narediš, pa vendar….Bili so nekako realni. Pa vsi njegovi sorodniki, znanci so me nekako prisilili v realen svet. Zdaj vsega tega ni več. Ni več družbe, sicer imam ne nekaj dobrih prijateljic, ki pa saj veste- imajo svoje življenje. V bistvu sva se razšla zaradi razhajanja interesov, pomanjkanja pogovora, nerazumevanja… Saj vem, da je tako prav. Le taka praznina je sedaj v mojem življenju. Kot bi izgubila rdečo nit svojega življenja. Kot bi ne bila več jaz. Prej vesela, sedaj obupana. Pa ne zaradi njega- zaradi te ogromne praznine. Ne vem več, kaj storiti. Vem da bi se morala s čim začeti ukvarjati, pa nimam energije in volje, pa tudi ne potrebe ali želje. Saj tudi ne vem, s čim. Prosim vas za kakšno tolažilno besedo, za kanček upanja v lepši jutrišnji dan.
Taja, kaj pa če bi poskusila z glasbo? (praviš, da bi se morala z nečim začeti ukvarjati in to bi morda lahko bila ena izmed rešitev!). Mislim, da je nimajo zaman za terapevtsko sredstvo, saj res dela čudeže, in to ni le fraza! Tudi pri meni razmere niso ravno najsrečnejše – od staršev naprej… pravzaprav je včasih neznosno, in (tudi) v takih trenutkih mi najbolj pomaga ravno glasba (v mojem primeru pač igranje instrumenta, s katerim se ukvarjam, in to mi dobesedno odžene iz glave vse moteče dejavnike, a tudi če še nič ne igraš, se lahko z vsaj malo posluha lotiš glasbe na tak ali drugačen način – igranje, petje, ples ali preprosto – poslušanje npr. določene klasike – Bach, Mozart, Chopin…, obstajajo pa tudi ljubiteljske glasbene šole, ki jih obiskuje tudi precej študentov, odraslih… – nikdar ni prepozno!
Lp,
Tatjana
Čao. Meni se stanje počasi, ampak res počasi umirja, normalizira. Fred, kako se tebi to dogaja? In kako to da tako dolgo traja? Kako živiš s tem? Ali hodiš kaj ven? Imaš prijatelje? Si jim pripovedoval o svojem problemu in kaj pravijo? Sem preveč radovedna? Kaj počneš- mislim, služba? Ali si že kdaj pomislil na obisk pri psihiatru? Jaz sem, toda sedaj me je že minilo, saj pri nas ni noben psihiater dosegljiv. Noro, a ne? Takrat, ko potrebuješ pomoč, je ne moreš dobiti! Bom že nekako. Jaz ti lahko opišem, kako je bilo pri meni prvič. Torej, ta “scena” se mi je dogajala pribl. 3 mesece. Popolna praznina, brez misli, čustev, občutka jaza, interesa za nič,…Nato sem se preselila v drug kraj in pričela delati. Seveda ni šlo vse v redu, saj se nisem znala postaviti zase, ker pač “to nisem bila jaz”. No, potem je bilo pa počasi v redu. Zdaj, pred to sceno sem točno vedela kdo sem ,kakšna sem, všeč sem si bila taka kot sem, spoštovala sem se, znala sem realno razmišljati in živeti. Kakšen šok, ko se ti vse to podre v eni uri zadetosti! Nikoli več marihuane! No, Fred, piši!
Tatjana, hvala za nasvet, tudi jaz igram inštrument, in sicer prečno flavto. Meni sicer najbolje prepodi misli in me umiri hoja ali tek ali katerikoli šport. Poskusi tudi ti s kakim športom, pri katerem moraš tudi malo misliti. Čauči.
Spoštovani g. Rejec.
Kako naj si pomagam? Saj stanje se počasi umirja, toda še vedno ne najdem stika s seboj. Mislite, da bi mi psihiater lahko sploh pomagal? Ali pa je rešitev, da se potrudim vse te misli enostavno pozabiti? Skratka moje stanje mi gre že pošteno na živce, saj mi onemogoča normalno življenje, normalne misli, normalna čustva… Poleg tega so mi popolnoma nerazumljive stvari, kot so npr. staranje človeka, potek življenja, s čim naj bi se človek miselno in čustveno ukvarjal, kako se vse te stvari lahko dogajajo v tako malo človeške mase, kot je denimo 65 kg. Mislite, da bi mi mogoče pomagala hipnoza- čeprav dvomim- prebrala sem nekaj starejših vpisov. Kaj mi svetujete, da bom čimprej zopet ČLOVEK?????Najlepša hvala.
Pozdravljena!
Meni se je to zgodilo enkrat po sredji soli, ko smo sli kadit marihuano. Marihuano sem prej poskusil prib. dvakrat, vendar me ni zadela. Tokrat je bilo drugace, zadela me je kot strela. Ko sem bil zadet sem imel filing kot da sem v neki drugi dimenziji polnega strahu. Mislil sem da bom umrl in sem si rekel da ce prezivim, marihuane nikoli vec ne poskusim. Ocitno sem prezivel in ceprav je ze 4 leta od tega se pocutim tako kot da sem zadet, zivim zivljenje v nekem strahu. In ta strah samo spreminja obliko, enkrat me je strah tega, drugic onega. In pa glavoboli, od tistega dne imam glavobole. Pa se razni drugi problemi, praznina, brezvoljnost, … Uglavnem od tistega dne jaz vec nisem isti.
Ljudje, ce to nekomu pravim, si misli kaj pa ta bluzi. Zdravniki ne verjamejo da je to od marihuane. Pravijo da do tega pride ce daljse obdobje uzivas marihuano, vendar jaz vem da temu ni tako in da marihuana ni tako nedolzna kot si nekateri mislijo. Zaenkrat je se uredu, ker studiram, skrbi me kaj bo potem ko se bom kje zaposlil, ce bom se vedno imel te probleme.
Kaj si pa ti naredila, da te to “cudno stanje” pocasi zapusca?
To je zaenkrat vse, ce te pa kej zanima pa vprasaj
Čao. Pravijo, da ko udari, pa res udari vse naenkrat. Ne le, da sva se razšla s fantom, ki ga obupno pogrešam in si ga po eni strani želim nazaj, po drugi pa vem, da je bolje tako, nato še ta scena s to marihuano. Danes pa še strašen prepir pri nas doma- med staršema. Prišlo je celo tako daleč, da sem mislila, da bo mati doživela živčni zlom! Saj vsi, ki pišete v forum, vsaj približno veste, kako je, če sam nisi v redu, nato pa te prizadanejo še druge stvari. Saj se trudim iskati vesele ljudi, ravno sedaj grem na tarok partijo. In tako sem se veselila enega tedna dopusta s starši! Zdaj se sploh ne veselim več, sploh ne vem če bom kam šla. Sama “bluzim” naokoli in si na vse mogoče načine skušam pomagati- da se s čim zaposlim, da ne mislim, da zdravo živim, zdravo jem, se veliko gibljem…
Mogoče bo pa res nekoč posijalo sonce. Mogoče bom pa res nekoč lahko živela tako, kot hočem. Le sedaj- ni najboljše. Ne vem zakaj sem danes to napisala, bolj tebi Fred, kot komurkoli drugemu. Zato mi kar malo piši- o čemerkoli, kar piši, kar ti leži na srcu (saj ne bom nobenemu povedala). Pa drži se.
Hello.
Sonček, če si hočeš z mano mal bolj dopisovat, mi prosim piši na email:
[email protected]
Na netu je velik folka, z nekaterimi se najbrž tudi poznam in če se razpišem je nevarnost, da bo kakšen reku aha tega pa jest poznam.
Uživaj!
Spoštovani dr. Rejec.
Če se mogoče še spomnite mojih problemov- še vedno trajajo, le v nekoliko drugačni obliki. Zdaj sem nekako uredila moje misli do te meje, da mi je jasno da je moje telo pač moje telo. Toda- kako naj si povrnem misli, čute in to tako, da bom jasno vedela, da to mislim jaz, da je to moj karakter… Mi lahko prosim poveste, koliko časa ponavadi traja ta bolezen, ki se dogaja meni. Saj se ne zapiram v sobo in nisem vedno sama. Delam z ljudmi, sedaj se učim za izpit, tudi s prijateljicami grem na kavo in malo “čvekam”- saj veste. Le manjka mi občutek jaza, lastne identitete, saj se še kot ženska ne počutim več. Spoznala sem tudi nove ljudi- ki so v redu. Začela sem piti tudi čaj šentjanževke- škoditi ne more. Toda- kot bi bilo vse le prazno zaletavanje v zid! Tako zelo sem že sita mojega stanja, da bom umrla. Edino, kar me drži pokonci je upanje, da bom nekoč še srečna in se imela fajn in to JAZ, realna, kot sem bila, v lastnem telesu. Sedaj se namreč nimam fajn, niti najmanj ne. A ja, malo sem začela tudi z avtosugestijo- saj mi ne more škoditi, a ne da ne? Prosim, če mi malo opišete to bolezen, koliko časa traja in kaj naj še naredim sama s sabo, saj mi zmanjkuje poguma in počasi tudi upanja! Najlepša hvala in obljubim, da vas nato vsaj en mesec ne bom več “morila”.