Krovna zveza za psihoterapijo
Pred časom je nekdo spreševal o tem:
SKZP – SLOVENSKA KROVNA ZVEZA ZA PSIHOTERAPIJO odslej v okviru
EAP – EVROPSKE ZVEZE ZA PSIHOTERAPIJO tudi
POEDP – POOBLAŠČENA ORGANIZACIJA ZA PODELJEVANJEM EVROPSKIH DIPLOM IZ PSIHOTERAPIJE
S predsednikom SKZP, mag. Jankom Bohakom, sva se 1. julija 1999 udeležila dunajskega sestanka Odbora za krovne zveze v Evropski zvezi za psihoterapijo (NUOC – National Umbrella Organization Committee), ki mu je predsedoval dr. Wilhelm Maas. Sprejemali so nove nacionalne krovne organizacije (NUO) in potrjevali tiste nacionalne krovne organizacije, ki so hkrati pooblaščene od EAP za podeljevanje evropskih diplom za psihoterapijo (NAO).
Po zaslišanju predstavnikov nacionalnih krovnih organizacij sta bili sprejeti dve novi krovni organizaciji (NUO – National Umbrella Organization). Italijanska prošnja, da bi ena od njihovih dveh krovnih organizacij (NUO) postala pooblaščena organizacija (NAO – National Awarding Organization), je bila zavrnjena, ker predstavnika ene od organizacij ni bilo na sestanku. Morajo se najprej dogovoriti doma, in to bodo tudi storili.
Slovenski vlogi za potrditev statusa NUO in NAO sta bili po obrazložitvi soglasno in brez pripomb sprejeti in dan kasneje, 2. julija 1999, potrjeni najprej v upravnem odboru EAP in potem še na generalni skupščini EAP. Uspeh sta zagotovila dva momenta: urejenost naših dokumentov in avtoriteta, ki jo mag. Janko Bohak, psiholog in psihoanalitik, uživa v krogih EAP. Odslej Slovenska krovna organizacija za psihoterapijo – SKZP predstavlja v okviru EAP najširše prostovoljno združenje slovenskih psihoterapevtskih društev in zavodov, ki izvajajo izobraževanje in praktično psihoterapevtsko dejavnost na območju Slovenije. Hkrati je SKZP tudi pooblaščena organizacija za podeljevanje evropske diplome iz psihoterapije (POEDP) tistim članom v Zvezo vključenih organizacij, ki dosegajo zahtevano usposobljenost.
SKZP združuje tiste psihoterapevtske šole, ki so sprejele vizijo Strasbourške deklaracije:
da je psihoterapija neodvisna znanstvena disciplina, neodvisna stroka, ki zahteva neodvisen, svoboden poklic psihoterapevta;
da razvijajo psihoterapevtsko usposobljenost s kakovostnim treningom in v okviru znanstveno utemeljene teorije;
da mora biti raznovrstnost psihoterapevtskih metod zagotovljena,
da mora izobraževanje in vadba psihoterapije vključevati teorijo, lastno izkušnjo in strokovno spremljano prakso (supervizijo);
da imajo k psihoterapevtskemu izobraževanju lahko dostop osebe z različnimi predizobrazbami.
Za zdaj SKZP vključuje šole, kot so: družinska terapija, integrativna psihoterapija, gestalt psihoterapija, kibernetska šola psihoterapije (von Voerster-ja), logoterapija, psihoanaliza, realitetna terapija, transaksijska analiza, vedenjsko-kognitivna psihoterapija. Seveda, to ni dokončno število. Nekatere teh šol se delijo v več smeri itd. Vsekakor: SKZP ostaja odprta!
Njeno poslanstvo in obzorja so namreč širša, zato SKZP ne more delovati izključevalno, ampak le vključevalno. Združiti želi vse strokovne moči na področju psiho- in socio-terapije in tako pomagati razreševati duševne, bivanjske in duhovne probleme slovenskega človeka (tega ‘prehlajenega predmeta zgodovine’, kot mu pravi slovenski pesnik Šalamun). Človeka torej, ki je z bremenom preteklosti tudi danes izpostavljen prepihu velikih družbenih in ekonomskih premikov na eni ter svoje zapoznele narodne in državne istovetnosti na drugi strani. To, da smo na vrhu svetovnih in evropskih ‘lestvic obupa’ (samomori, alkoholizem in druge odvisnosti), nam kaže, da se s težavami ne spoprijemamo preveč uspešno.
V SKZP gojimo prepričanje, da razmere v Sloveniji lahko ublažimo predvsem s sožitjem različnih pristopov k človeku v duševni oziroma bivanjski stiski, s stalnim razvijanjem kakovosti dela v okviru posamezne šole, s sodelovanjem med različnimi psihoterapevtskimi modalitetami pa tudi globljimi in splošnejšimi spoznanji, kako čim bolj učinkovito pomagati sočloveku. Ob tem dvomimo, da kakovost neke modalitete lahko razvijamo z zaprtostjo, izključevanjem in tragikomično tekmovalnostjo v slogu: ‘moj pristop je bolj pravilen, boljši, uspešnejši itd. kot tvoj’!
Kot veste, je SKZP letos začela z uvodnim, triletnim študijem in prakso (propedevtiko) za tiste, ki bi se kasneje morda želeli vključiti v štiriletno specializacijo katerekoli šole, ki je vključena v SKZP. V propedevtiko so vključeni predavatelji in predavanja tudi tistih smeri, ki niso vključene v SKZP, kar tudi kaže na namen Zveze, da morebitnim bodočim psihoterapevtom katere koli smeri ponudi čim bolj vsestransko znanje. SKZP želi biti nepristranska in netekmovalna.
Prvo leto sem predsedoval Strokovnem svetu SKZP in sem imel priložnost opazovati, kako so člani, predstavniki posameznih modalitet, znali pokazali strokovno razgledanost in osebno širino, ki je omogočala sodelovanje med zelo različnimi, tudi povsem izključujočimi se teoretičnimi pristopi. Zame to pomeni preseganje dosedanje prakse. Pomeni usmerjenost k prihodnosti, kakršno slutim: po eni strani bo večja znanstvenost področja verjetno težila k neki integralni psihoterapiji, ki naj bi obsegla vse pozitivno iz različnih modalitet in zavrgla balast ter se usmerila na človeka, ki je pred nami; po drugi strani pa modalitete ne bodo nikdar izginile, kajti človek, ki raziskuje človeka (torej sebi podobno subjektno bitje), najbrž nikdar ne more biti povsem objektiven, vedno bo vnašal svoje izkušnje in svoj vnaprejšnji nazor o človeku, o smislu in kakovosti življenja, kot ga vidi sam – velja tudi za psihoterapevte. Psihoterapija bo zato vedno slonela tudi na filozofiji in tako kljub znanstvenosti ustvarjala nove in nove oblike. Torej, ni se bati dolgočasja!
Pri organiziranju SKZP, njeni vključitvi v EAP in pridobitvi statusa pooblaščene organizacije smo imeli člani strokovnega sveta poleg članov upravnega odbora pomembno vlogo, zato si lahko čestitamo.
Cena za institucionaliziranje česarkoli je večja stopnja birokratizacije. Tako je tudi z EAP. Zato bodo odslej nekatere šole, kljub temu da so že skupinski člani SKZP in EAP, morale organizirati vsaka zase Evropsko organizacijo za EAP in pridobiti pooblastilo za trening in izobraževanje svojih psihoterapevtov: European Wide Awarding Organization for …to in to modaliteto. (EWAO – for …). To – in organiziranje štiriletnega študija v okviru vsake šole po standardih EAP – bo šele omogočilo posameznim šolam, da bodo lahko zaprosile, da se njihovim članom podeli status staroste oziroma evropska diploma iz psihoterapije.
Za tiste modalitete, ki v Evropi že imajo EWO in EWAO, bo zadeva sorazmerno enostavna. Logoterapevti na primer se prijavijo dr. Wilhelm Maasu na Nizozemsko in dobili bodo navodila, kaj storiti za vključitev v EWO, kar samodejno pomeni vključitev tudi v EWAO. Vsekakor bo to predstavitev 4-letnega specialističnega študija z dokazovanjem njegove kakovosti in trajanja. Večina naših modalitet že ima v Evropi organizirane EWO in EWAO. Priključite se jim.
Tiste šole, ki tega nimajo, čaka še precej dela. Morale bodo ustanoviti evropsko zvezo za svojo šolo (najhitreje bo, če kar z domicilom v Sloveniji), povabiti kolege iste modalitete iz najmanj 6 evropskih držav, ki imajo organizirane krovne organizacije (NUO), da se pridružijo, in dokazati pred EWOC (European Wide Organization Committee), ki je organ EAP, da je modaliteta, ki se je združila v EWO, znanstveno utemeljena in da ima celosten trening, ki se zahteva za poklic psihoterapevta.
Lep pozdrav!
Leon Lojk