Pozdravljeni !
Mama 46 let je že šest let vdova. Zadnje leto je spoznala prijatelje in se že po prvem srečanju odločila preživeti noč pri njemu. Nato se je stanje samo še stopnjevalo. Mislim, da je mama prav pobertetniško zaljubljena. Morem povedati, da sem vesela zanjo, saj si ne zasluži biti sama, ampak pretirava. Nič drugega ji ne gre po glavi kot on. Zelo je zamišljena, ne govori, zaprla se je vase, vse pozabi(pomembne stavri), čisto je rastrešena, vse uniči. Skratka ljubezen namesto na dobro jo je spremenilo zelo na slabo. Mislim (in ne samo jaz-vsi , ki jo poznajo), da ta človek zelo slabo vpliva nanjo.Ni je za prepoznati. Prejšnji teden je zbolela njena mama. Oče jo je poklical in prosil za pomoč, vendar ona je raje odletela k prijatelju, kot pomagati bolanim staršem. To ji ni podobno, saj je zelo navezana nanje. Prav tako je meni in mojemu bratu pozabila povedati, da je najina babica zelo bolna in,da je stanje z njo slabo.
Če ji kdo kaj reče je njem odgovor : ” nihče me ne razume”. Mislim,da jo vsi razumemo ali vsaj skušamo, vendar se stanje samo slabša. Oče in mama sta zelo jezna nanjo in razočarana, zaradi tega kar se je zgodilo. Mislim,da smo vsi malo jezni. Bojim se,da je že izgubila starše, mojo in bratovo ljubezen tudi počasi že zgublja. Kaj naj naredimo, da ji pomagamo? Zakaj se toliko oklepa tega moškega, čeprav mi je enkrat priznala, da mu ne zaupa in da se z njim ne počuti sigurna. Sigurnost in zaupanje sta nujna v enem razmerju, zakaj potem ustraja z njim. Ali se boji samote ? Kako naj ji dopovemo,da ni edini moški na svetu, da je možnost, da dobi drugega ? Kako naj ji pomagamo ? Ali je možno, da se človek pri teh letih tako spremeni?
Mamo ne prepoznatm več in jo zelo pogrešam.
Pomagajte.
HVALA – Tina

Spoštovana Tina,

privoščite vendar svoji materi malo sreče, saj njeno vedenje ne kaže na bolezensko doživljanje. Prepričan sem, da bo enako zavzeto kot vse do sedaj skrbela za dobro družine, če bo sama srečna in zadovoljna. Nekoliko neučakanosti pa ji tudi ne morete očitati.

Zaljubljenost v srednjih letih je popolnoma primerljiva s tisto pubertetnisko. Najprej te zagrabi z vso silo, ko pa malo popusti, se da spet normalno trezno razmisljati. Nikar ne bodite sebicni in je ne obsojajte in pritiskajte nanjo z izgubo ljubezni in takimi stvarmi. Imejte jo radi tako kot je. Ne presojajte, kaj je naredila prav in kje ga je polomila. Koncno pa je ze dovolj stara in izkusena, da bo znala sama presoditi, kaj je zanjo dobro in kaj ne , posledice svojih odlocitev pa bo tako ali tako nosila sama.

Lep pozdrav
Senja