Spoštovani,
Obračam se na vas zaradi nasveta, ker se počutim ujeta v položaju iz katerega ne vidim izhoda. Sem stara 30 let, poročena in z možem imava sina, ki je star 4 leta in pol. Skupaj sva 11 let, od tega 5 let poročena. Okrog novega leta je prišlo v naši družini (spet po treh l.) do dileme, ali naj se ločima in si z možem dava v življenju novo priložnost, ali ne? Dilema je toliko večja zaradi tega, ker vzroki za ločitev niso “klasični” (varanje, pretepanje,…), gre preprosto zato, da sva si zelo različna, nekako v redu vsak zase, ko pa sma skupaj, včasih eden iz drugega izvlečema najslabše stvari. On je bolj zaprte narave in tudi bolj “vdan” situaciji, kakršna koli že je, jaz pa si želim dogajanja, skupnih interesov, ciljev. Ko je pred tremi leti prvič prišlo do krize (pobuda za ločitev je bila takrat na moji strani), sva se nekako zmenila, da se bova začela več pogovarjati in teruditi eden z drugim, kar pa nama ni najbolje uspelo, stvari so potekale v redu potem pa se je vse vrnilo v stare tire. Za vsako vprašanje večkrat samo odgovor ja ali ne,…Ker sem sama človek ki je rada med ljudmi, sem začela sama hodit ven s prijateljicami (njemu se ni ljubilo, sam pa ni dal pobude za nič drugega), tudi dnevi in tedni pri nas doma so bili bolj tihi, velikokrat prav moreče.
Res je tudi, da naju je malo prehitel čas, ko sva se odločila, da bova začela živeti skupaj (da preiskusima, ali sva za skupaj ali ne) sem kmalu zanosila in poroka je bila bolj zaradi želje najinih staršev kot najina.
Upam, da je iz napisanega, vsaj malo razvidna moja (najina) stiska. Prosila bi vas za nasvet G. dr. in vse ostale, ki ste bili morda kdaj v podobni situaciji. Po treh letih razmišljanja ali je prav, da mislim na sebe in tisto, kar si sama želim, ali je bolj prav razmišljati v dobro otroka, skoraj vsak dan, imam včasih že občutek, da se mi bo zmešalo.
Hvala in lep pozdrav.

Spoštovana Maja, če je edini motiv, da ostanete poročeni dobro vašega otroka, boste trajno trpeli, zato morate poiskati še kakšen drug motiv.Zdi semi namreč.da si klub želji po pestrejšem življenju tega ne želite preživljati sami, saj bi to za vas pomenilo dodatno stisko.Sicder pa se pri vsakomer vsaj enkrat v življenju pojavi tista misel :kaj bi bilo, če bi se lahko življenje začelo znova, “požlahtnjeno” s sanjarjenjem iz otroštva, pa se običajno človek zave, a preteklosti ni kar tako mogoče izbrisati in da morda sedanjost le ni tako zelo slaba….Kakorkoli, odločitev bo vaša, vključno z odgovornostjo zanjo.