Pozdravljeni!
Menila sem, da sem dala nekatere stvari glede moje “neumnosti” že čez, pa vendar ni tako. Ne najdem vzroka, zakaj me zopet preganjajo misli, da sem neumna. Ne gre za neko stalnico, da bi to o sebi mislila cel dan. Gre za posamezne dogodke, ob katerih na to pomislim. Potem se takoj v meni pojavi spodbujevalni mehanizem, da temu ni tako. Menila sem, da sem te stvari že domislila. Vendar mi, trenutno, isti mehanizmi ne pomagajo več.
Zdi se mi, da uporabljam “neumnost” kot neko sidro, h kateremu se vračam, ko se z menoj nekaj dogaja. Verjamem, da ne gre za neumnost samo po sebi, temveč je to samo oblika, v kateri se izrazi moje nezadovoljstvo s seboj. Dejansko pa se ukvarjam z neumnostjo in dokazi zanjo. Trenutno ne vem, kaj mi sproži take misli, vendar mi zopet najeda moje samospoštovanje. Ne vem, kaj naj naredim. Ali se mi bo to pojavljalo skozi celo življenje? Kako naj najdem prožilec teh stvari, ki me začnejo najedati?

Spoštovana Petra,
vaše težave sodijo med prisilna razmišljanja, za katere je značilno, da trpeči sam prepozna njihovo brezpredmetnost, a se jih kljub temu brez tuje pomoči ne more iznebiti.Potrebujete kombinirano terapijo, pri kateri boste poleg jemanja psihofarmakov in neposrednega psihiatrovega psihoterapevtskega vodenja doma vadili posamezne vedenjske terapevtske tehnike.