Pozdravljeni!

Rodila sem maja 2000 – (stara sem 26 let) s partnerjem (28 let) imava 20 mesecev starega sina, v katerega sva naravnost zaljubljena, pa vendar mi nekaj ne da miru. Otrok ni bil načrtovan, torej sva z možem bila prisiljena sprejeti novega družinskega člana, četudi si ga takrat niti v sanjah nisva želela in sva imela vse prej kot družinske načrte. Oba sva precej ambiciozna in sva si vedno predstavljala, kako bova najprej poskrbela za svojo kariero, finančno stabilnost, izpolnitev vseh mladostnih ciljev, ki jih globoko v srcu še vedno gojiva…
Obdobje nosečnosti sem zato preživela predvsem v strahu, kako bo potem… In ko se je otrok rodil, sem – skoraj prepričana sem v to – doživela poporodno depresijo. O kateri se nisem imela z nikomer pogovoriti, jo razrešiti ali kako drugače sprejeti. In mislim, da je ta poporodna depresija v meni še vedno prisotna. Nekako sem razcepljena med občutkom odgovornosti, občutkom ljubezni do sina, ki jo še posebej močno čutim, kadar ga ni ob meni (ali pa npr., kadar slišim po televiziji kakšne grozote, ki se dogajajo po svetu, žrtve pa so predvsem otroci in sem vesela, da se to najinemu sinu ne dogaja…) in vsem tistim, kar sem želela narediti iz svojega življenja, zdaj pa mislim, da izpolnitev mojih želja ni več mogoča. In zaradi tega ne morem uživati v družinskem življenju, kot bi lahko (ker sicer sem precej družinski tip človeka, želim si varnosti, gotovosti, ljubezni), se prepustiti ljubezni do sina in moža…
Zadnjič mi je dober prijatelj – sodelavec rekel, da sem na delovnem mestu popolnoma drugačna kot potem, ko grem domov. O tem stavku še vedno razmišljam in mislim, da je kar nekaj resnice v tem. Delovno mesto mi očitno predstavlja priložnost, v kateri lahko kaj naredim – izpolnim svoje karieristične želje – ko je treba iti domov, pa te priložnosti ni več.
Skratka, kako naj združim družinsko življenje in kariero? Moja največja želja je, da bi lahko uživala s sinom in možem, kot si želim in da bi mi družinsko življenje ne pomenilo bremena, temveč neskončno izpolnitev. Prosim, pomagajte! In hvala za odgovor!

Spoštovana Naja,

vaša dilema je povsem običajna pri ženskah, ki so vsaj malo profesionalno ambiciozne. Z možem se dogovorita o obsegu obveznosti, ki jih bo vsak od vaju prevzel, vključite tudi stare starše tako, da se boste brez slabe vesti lahko posvetili delu v službi, ko boste pa doma, pa sinu in možu. Pomislite tudi na možnost, ki ni tako redka in to je, da se navidez enkratna priložnost poklicne afirmacije, ki se jo bojite zamuditi, izkaže kot le ena v seriji, ki jo boste do konca svoje delovne dobe še večkrat doživeli.