S fantom sva skupaj že več kot štiri leta. Vse je bilo lepo in prav do parih mesecev nazaj. Fanta sem neizmerno ljubila, vedela sem, da sem našla pravo ljubezen. Vedela sem, da tudi on tako misli, zato se mi je zdelo da bi lahko počasi začela razmišljati o skupnem življenju. Še posebej, ker se je nakazala možnost, da bi stanovanje lahko dobila od svojih staršev.Vendar pa sva se vsakič ko sem načela to temo s fantom skregala. Rekel je da sva še premlada,(on 25, jaz 21let), da bi bilo bolje če bi jaz bila sama v stanovanju, on pa bi bil pri meni med tednom, saj ima tako tudi lažji dostop do službe.Navedel je še milijon drugih razlogov: da jaz še študiram, da nimava denarja,…Vsakič pa je povdaril, da družina in otroci še pridejo, vendar ne še sedaj, saj nisva še pripravljena. Meni pa se je zdelo, da sem že pripravljena. Mogoče ne še za otroke, za skupno življenje pa že, saj se vse to ne bi zgodilo kar takoj .Razen tega pa sva se zelo dobro razumela.Popolnoma sva si zaupala in zdelo se mi je da bolje ne bi moglo biti. Tudi na to da bo on pripravljen sem bila pripravljena čakati kolikor dolgo bo hotel. Potem pa se mi je zgodilo nekaj nenavadnega. V enem samem trenutku sem podvomila o svoji ljubezni do njega. Tega nisem mogla razumeti. Razumem da ljubezen počasi umira, ne pa da se to zgodi v eni sekundi.To me je zelo zabolelo. Vem da ga imam zelo rada, nisem pa si bila več na jasnem ali ga še ljubim. To sem mu tudi povedala in ga je zelo prizadelo. Zmenila sva se da se nekaj časa ne vidiva da jaz vse to premislim, vendar pa jaz nisem zdržala in sem ga čez 2 dni poklicala, saj sem ga zelo pogrešala. Na jasnem pa si nisem bila nič bolj kot prej. To se je zgodilo še parkrat. Potem sem bila že čisto obupana saj mi ni bilo nič več jasno zakaj bi ga pogrešala in si ga želela če ga ne bi ljubila? Pomislila sem že celo na samomor, pa sem ugotovila da to ni rešitev. Zdelo se mi je kakor da se mi je zmešalo. Sedaj je en dan vse v redu, drug dan pa imam spet dvome.Razmišljam tudi da bi šla h psihiatru. Ne vem več kaj naj storim. S fantom pa je ta moj dvom odnos poslabšal.Kaj naj naredim,saj fanta ne morem pustiti, tako pa tudi ne morem več nadaljevati.
Naj povem še da prihajam iz dokaj problematične družine, kjer sta se hotela starša že večkrat ločiti, pa tudi brat in sestra nimata najbolj srečnega zakona. Zadnje čase pa se oče in mama non-stop kregata imeli pa smo tudi smrt v družini.
Ali je to da sem v dvomih kaj povezano s tem da se fant, še ni hotel preseliti in s tem da prihajam iz takšne družine?
Najlepša hvala za odgovor, saj bo v vsakem primeru koristen.

Spoštovana Miša,

bistvo trdnosti neke zveze je v tem, da sta partnerja sposobna sprejeti in vzdrževati skupne cilje, čeprav se je pri tem potrebno kateremu izmed lastnih odreči. Če vaši cilji niso njegovi, torej niso skupni, boste imeli z ohranitvijo takšne zveze težave, če ne celo razočaranje. Poskusita se torej še nekaj časa o možnih skupnih ciljih pogovarjati, mogoče se jih bo nabralo dovolj za dobro sožitje, predvsem pa si boste ustvarili o perspektivi dovolj jasno podobo.

Tebe je strah ker vidiš okoli sebe polno slabih zvez. Zato v tem strahu preveč pritiskaš na svojega fanta skozi svoje strahove. Skupno življenje (gnezdece) tvojih strahov pred slabo zvezo ne bo pregnalo. Fant pri 25ih običajno še ni pripravljen na zvezo. To je seveda različno od posameznika do posameznika vendar se dandanes nasplošno ljudje poročajo kasneje in tudi odločajo za skupno življenje.
Skupno življenje prinaša veliko odgovornosti in ne vedno lepih trenutkov. Je pa res, da je to edini način, da ga resnično spoznaš. Pred otrokom najprej živita vsaj leto skupaj, potem se bosta lažje odločila kako naprej.
Pred tem pa razčisti s seboj in svojimi strahovi.