Imam velik problem!
Sem mama 8 mesecev staremu otroku. Ko se je rodil, sem imela precej hudo poporodno krizo, vendar sem jo s pomočjo partnerja in staršev prebrodila brez strokovne pomoči. (Mogoče pa to le ni bilo najbolj pametno in povsem uspešno!)To je trajalo približno 4 mesece. Med tem časom sem se velikokrat vprašala, zakaj sva se odločila za otroka, čeprav sem si ga želela, in še večkrat sem si zaželela, da enostavne nebi obstajal oz. da bi ga lahko komu dala. Seveda so bili v teh 4-ih mesecih tudi svetli trenutki in občutek brezmejne ljubezni do svojega otroka! Skratka, moja čustva in razpoloženje so zelo nihali.
Potem pa je bilo 3 mesece vse o.k.. Zadnje čase, približno 14 dni, pa se me spet lotevajo grozni občutki. Večkrat sem na otroka jezna, pomislim, da bi bila groba do njega, da bi ga udarila, da bi nanj vpila v želji da se prestraši itd. Vem, da to ni normalno in tega tudi ne storim, vendar me skrbi že to, da sploh pomislim kaj takega oz. da se kdaj ne bom mogla obvladati! Kakšna mama pa sploh sem? Ali nebi do otroka morala čutiti brezmejne ljubezni? Vem, da pri 8-ih mesecih ne more vedeti, kaj je prav in kaj ne in tudi, da ne dela stvari namerno, da bi jezil svojo mamo.
Ali rabim strokovno pomoč ali bodo te občutki minili sami po sebi, ko bo naš dojenček rastel in se bom z vsakim dnem bolj navadila nanj in se nanj bolj navezala?

Hvala za odgovor in lep pozdrav.
Zadnjič sem ga celo udarila po rokici, ker si je na vsak način hotel odpeti pleničko!

Mojca je pisal/pisala:
>
> Imam velik problem!
> Sem mama 8 mesecev staremu otroku. Ko se je rodil, sem imela
> precej hudo poporodno krizo, vendar sem jo s pomočjo
> partnerja in staršev prebrodila brez strokovne pomoči.
> (Mogoče pa to le ni bilo najbolj pametno in povsem
> uspešno!)To je trajalo približno 4 mesece. Med tem časom sem
> se velikokrat vprašala, zakaj sva se odločila za otroka,
> čeprav sem si ga želela, in še večkrat sem si zaželela, da
> enostavne nebi obstajal oz. da bi ga lahko komu dala. Seveda
> so bili v teh 4-ih mesecih tudi svetli trenutki in občutek
> brezmejne ljubezni do svojega otroka! Skratka, moja čustva in
> razpoloženje so zelo nihali.
> Potem pa je bilo 3 mesece vse o.k.. Zadnje čase, približno 14
> dni, pa se me spet lotevajo grozni občutki. Večkrat sem na
> otroka jezna, pomislim, da bi bila groba do njega, da bi ga
> udarila, da bi nanj vpila v želji da se prestraši itd. Vem,
> da to ni normalno in tega tudi ne storim, vendar me skrbi že
> to, da sploh pomislim kaj takega oz. da se kdaj ne bom mogla
> obvladati! Kakšna mama pa sploh sem? Ali nebi do otroka
> morala čutiti brezmejne ljubezni? Vem, da pri 8-ih mesecih ne
> more vedeti, kaj je prav in kaj ne in tudi, da ne dela stvari
> namerno, da bi jezil svojo mamo.
> Ali rabim strokovno pomoč ali bodo te občutki minili sami po
> sebi, ko bo naš dojenček rastel in se bom z vsakim dnem bolj
> navadila nanj in se nanj bolj navezala?
>
> Hvala za odgovor in lep pozdrav.
> Zadnjič sem ga celo udarila po rokici, ker si je na vsak
> način hotel odpeti pleničko!

Spoštovana Mojca,
Če se otrok igra in raziskuje svojo najbližjo okolico, ste lahko le zadovoljni z njegovo radovednostjo , nikakor pa mu ne morete in ne smete pripisovati NAMENA, da bi si odpel pleničko!Za svojo nakopičeno jezo poiščite razloge in vzroke tam kjer nastajajo: v načinu vašega življenja, odnosu do okoljja in sebe in ukrepajte tam.Tako si boste pridobili uspešnejšo toleranco za obremenitve, ki jih boste od sina deležni, ko se bo svojega vedenja lahko zavedal in bodo morebitne napake v njem dostopne za korekcijo.