strah
te je strah, da ti ne bo uspelo storiti, kar bi morala? predvsem razmisli, kaj želiš storiti, organizacija pride sama od sebe. Mislim, da gre za to, da se ne upaš prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, za neuspeh in pa tudi za uspeh. Karkoli delaš, delaj z radostjo, zaradi dela samega, zaradi kreativnosti, ne pa, da dosežeš cilj. “Cilj je mrtvo truplo, ki priplava na gladino”, ko je enkrat dosežen, tvoja radost ugasne, zadovoljen je le ego. Zato razumi in se otresi pričakovanj, ki naj bi jih izpolnila, mislim, da te je strah tega, da jih ne izpolniš. Delaj iz čistega veselja,zato ker si živa, ker rasteš, takrat uspeh ni pomemben. Če uspeš, si vesela, če ne uspeš, se smeješ, kajti bistvo je v samem početju. Druga stvar pa je, da ne veš, kaj bi počela… Bodi iskrena in se poglobi in začuti, kam te vleče. In ne hrani svojega ega s tem,da moraš početi “pomembne” stvari: tudi sajenje cvetlic je kreativnost, da je le iskreno in ti daje zadovoljstvo, da je radost samo na sebi, ker vsako živo bitje je kreativno, to je njegova narava. Bodi naravna! Ugotovi,kje si najbolj radostna in pozabi na cilje. Le njih te je strah.
Hm Petra, v tem tvojem postu sem se pa čisto prepoznal, lepo si to povedala. Mogoče pa je vzrok za tako vedenje nepotrjenost s strani staršev in zato strah pred neuspehom? Če se ne čutiš ljubljenega in željenega potem ti ne preostane drugega, kot da sam hraniš svoj ego, čeprav to ni končna rešitev, se strinjam. Res da lepo zveni rek: “najprej imej rad sebe in tudi drugi te bodo imeli” vendar po mojem to ni tak preprosto kot se sliši. Predvidevam da je bistvo problema v tem. Pričakujem kaki komentar.
LP, miki