Ne vem kako bi začela…
Spoznala sva se v štud.domu, se zaljubila in preživela skupaj ta najlepša leta. Ko sem delala diplomo, sem zanosila , nato diplomirala, se zaposlila in rodil se nama
je sin, ki je lučka najinega življenja.Sedaj je star 2 leti. Lansko leto septembra sva se odločila, da se poročiva. Prej naju je nosečnost prehitela, zato nisva hotela na vrat na nos poroke. Saj se vendar ljubiva – je vseeno kdaj se poročiva. In tako sva lani septembra storila ta korak po skoraj osmih letih skupnega življenja.
Medtem sem zamenjala službo in se zaposlila v zelo dobro delovno razmerje.
Spomladi sva se odločila za še enega otroka, aprila sem zanosila, vendar se je nosečnost končala s spontanim splavom. Oba sva bila močno pretresena, se tolažila, da sva še mlada in da bova imela lahko še kopico otrok…. Avgusta sem ponovno zanosila, oba sva bila presrečna… Sledila je nosečniška slabost – september in oktober sta bila grozna meseca. Bruhala sem vsak dan večkrat na dan, slabo mi je bilo ves čas, vse mi je smrdelo… Komaj sem prenašala sebe, kaj še vse obveznosti;otrok,kuhanje, pospravljanje,služba,… Moj mož je ravno takrat podpisal pogodbo za nov projekt in je cel september in oktober delal poleg službe doma na računalniku, ker je bil datumsko vezan.Vem, da je to velika odgovornost, vendar , da si tudi ene urice ali dveh ni mogel vzeti za naju ali da bi mi kaj pomagal pri vseh opravilih… Ko bi vsaj za sabo pospravljal ;umazane nogavice na vsakem koraku, cigaretni ogorki vsepovsod….Bruhala sem že, če je prižgal cigareto, ker mi je to grozno smrdelo… Kamlu je postalo tako, da sem jaz samo še težila in on kot zanalašč, tudi, da je slekel prepoteno majico sem ga mogla prosit, da se je stuširal enako, spal je oblečen, neumit,… Vendar se je njegov projekt bližal koncu in komaj sem čakala, da bo končal, da bomo normalno zaživeli… Šli na kakšen družinski izlet… V nedeljo je bil zadnji da za oddajo projekta, pred nami pa še cel vikend… V petek zvečer mi je rekel, da gre h kolegu po “kobro”, da si jo bo sposodil, da bo pomagal sodelavki razbiti eno steno v novem stanovanju. Prav. V soboto se je zbudil, se oblekel in rekel, da gre podirat steno… Kako, saj ima vendar projekt za dokončati do nedelje in to je le še en dan…Ali ni to bolj pomembno? Prišel je v soboto zvečer, v nedeljo je dokončal svoje delo, k sreči brez zapletov (prej mu ves čas nekaj nagajal software). Komaj sem čakala, da bo konec, da se bova lahko vsedla in pogovorila…
Ko sem se umivala v kopalnici, je prišel k meni in mi s solzami v očeh rekel, da tako ne more več živeti in da se bo odselil… Stemnilo se mi je pred očmi, sploh nisem dojela kaj se dogaja.. Sedaj me bo zapustil, ko so za mano trije meseci nosečnosti, ko sva si končno uredila stanovanje, ko bi morala biti najbolj srečna..? Hotela sem se pogovorit, prosila sem ga , jokala, da naj se pogovoriva… toda on pravi, da me nima več rad, da do mene čuti le še usmiljenje…, da sem ga uničla, da je ob meni izgubil svoj jaz, da je prazen…Sedaj živiva zaenkrat še skupaj, vendar on išče stanovanje… Do mene je hladen, nekaj se pogovarjava, formalnosti…Trudim, se, da bi mu pokazala da ga imamo radi, da ga ljubim, da pričakujeva še enega člana, da sva se pred dobrim letom šele poročila… Za obletnico mi je kupil čudovit prstan in mi rekel, da me ljubi…zdaj pa…
Ker to traja že dober mesec, vem, da tako ne morem več živeti…kaj naj naredim?
Morda rabi čas sam s sabo, da bo razčistil, ker ne ve, kaj čuti in kaj si želi…
Pravi, da do mene ne čuti ničesar… Vidim pa da tudi on trpi, da mu je hudo zaradi tega kar se dogaja… Naj še omenim, da hodi v službo v istem podjetju kot jaz, le da je začel letos januarja. Ker je to veliko podjetje, se ne vidiva,… On se nahaja v ženskem kolektivu, kjer je večina lušnih, mladih, samskih žensk, ali žensk. ki še nimajo obveznosti. So zelo dober kolektiv, se dobro razumejo, dostikrat ostanejo kar v službi in praznujejo(nov avto, roj.dan,karkoli) do mraka. Verjamem, da mu je bila družba z njimi bolj prijetna kot tečna ,zbruhana žena doma… Vendar ne mislim, da me ne vara, ker mu zaupam in vem, da mi kaj takega ne bi storil. Predvidevam, da mu je všeč tak stil življenja, vendar žal ko imašdružino, so druge obveznosti, vrtec kliče že ob 15.30, ni popivanja do mraka,…ni tiste svobode, ki jo zaenkrat še imajo njegove sodelavke. Čeprav tudi te niso tako mlade – vse so moja generacija ali malo starejše…se pravi leto ali dve pod 30, do 35 let. Vse bi lahko že imele družine…
Tudi projekt, ki ga je delal ni bil nujen. Prevzel ga je zato, ker to rad dela. Oba imava dobro službo in lepe plače in nisva odvisna od njegovega dodatnega dela. To
je le zaradi njegove želje po takšnem ustvarjanju.
Občutek imam, da bolj ko mu kažem, da ga imam rada, da ga ljubim, da spadamo skupaj, bolj se odmika… Ne vrne mi niti kančka ljubezni, po kateri hrepenim..in jo v mojem stanju zelo potrebujem…
V celem mesecu pravi, da se njegovi občutki do mene niso nič spremenili…
Zelo mi hudo zaradi tega kar se dogaja, vendar mislim, da bo morda le selitev tista, ki nam lahko pomaga… Da bo on sam vedel kaj si želi…
Prosim, svetujte mi…

Spoštovana Alja,

bojim se, da ta hip nimate mnogo manevrskega prostora in da ne morete bistveno vplivati na moževe odločitve. Kljub vsemu še obstaja možnost, da boste uredili svoj zakon, če ne prej, pa po rojstvu. Pomembno je, da se ne zanemarite in da poskrbite za otroka in predočite tudi možu njegove obveznosti do njega, tudi če bi živela ločeno. Statistike povedo, da moški pogosto slabo prenašajo ženino nosečnost (podzavestni predsodki pri spolnih odnosih in podzavestno pričakovanje izgube dotedanje pozornosti), da pa se stvari uredijo, ko se otrok rodi. Pred vami je nekaj težkih mesecev, skušajte jih preživeti v družbi ljudi, ki jim zaupate.

Ali naj mu še naprej kažem, da ga imam rada ali naj tega ne delam več?
Vem, da ima rad , da ga objamem, da ga pobožam ko se prebuja…
Vendar ne vem če je to prava pot? On prejema ljubezen na vsakem koraku, daje pa nič. Ali bi jo lahko dal, če je ne bi prejemal, da mu je ne bi pokazala..?
Njegova čustva pa se kljub temu niso spremenila… Vendar pravi, da mu je všeč, če je deležen tega ljubkovanja.
Vem, da preživljam najtežje obdobje v mojem življenju, toda moja želja po družini, kot celoti, je prevelika, da bi se kar predala.

Draga Alja,
prav prizadelo me je tvoje pismo. Ali se lahko odrasel človek, ki je mož in oče, obnaša tako samovoljno in neodgovorno? Po moje nima te pravice. Da spočne otroka, potem pa pobegne?
Ampak poskusimo pogledati na problem tudi z njegove plati.
Mogoče doživlja neke svoje travme, ki jih mogoče niti ti ne poznaš, pa še on se slabo znajde znotraj njih. Mogoče sta vajino skupno življenje postavila na temelje, ki njemu ne ustrezajo? Mogoče ga dušiš s svojo ljubeznijo? Mogoče se je v mladosti premalo izživel. Mogoče si preveč pokroviteljska do njega. Mogoče ga je samo trenutno malo zmešala kakšna sodelavka. Ugibam. Nikakor ga ne zagovarjam, ne razumi me narobe. Samo poskušam razumeti.
Kaj bi jaz storila na tvojem mestu?
Predvsem, ne bi mu več kazala svoje velike ljubezni ! S tem ga ne boš pridobila, kvečjemu ga boš še bolj odbila od sebe. Nobenega ljubkovanja, nobenih izlivov ljubezni. Ne moremo prisiliti človeka, da nas ljubi, to ne gre. Čeprav skoraj ne morem verjeti, da te res več ne mara. Po moje še sam ne ve, kaj se z njim dogaja.
Svetujem ti obilo modrosti in veliko mero potrpežljivosti.
Saj se vendar nisi mogla tako zelo zmotiti o njem. Saj imata vendar neko skupno zgodovino in ( skoraj) dva otroka.

Bodi pametna in počakaj. Nekako imam občutek, da se bodo stvari same uredile.

Vso srečo ti želim,
Lenja

Ne strinjam se. Delaj tisto kar čutiš. Če ga želiš ljubkovati, ga ljubkuj! Vendar pozor, če vidiš, da mu ni všeč, se umakni. Priporočam ti, da ne kuhaš zamer, slabe volje itd…, naj čuti, da ga imaš še vedno rada, skušaj se veliko pogovarjati z njim, hkrati pa mu ne težit in ga upoštevaj, če hoče oditi, naj gre, ne delaj scen, ohrani svoj ponos. Prava ljubezen dovoli partnerju oditi, če partner tako čuti.

Hkrati pa ne dovoli, da si čisto na tleh. Najdi si (v okviru možnosti) kak hobi, obnovi kako staro prijateljstvo, pokliči telefon za ljudi v stiski, bodi aktivna, izdelaj si načrt za teden vnaprej in se ne prilagaj partnerju za vsako figo. Naj čuti, da mu nisi vedno na razpolago. Če kaj hoče od tebe, naj to pove pravočasno, splanirajta si čas, ko bo on sam z otroci, takrat idi ti ven itd…

Odvisna si od njega, brez njega “ti ni živeti” – tega ne mara nihče. On hoče ženo, ne pa sužnjo. Osredotoči se vase, zelo nezrelo je, da se ti življenje vrti okoli moškega. Nihče noče biti center življenja nekoga drugega, ker je to velika in nepotrebna obremenitev, pa če se tega zaveda ali ne. Bolj se boš obešala nanj, bolj se bo odmikal, čeprav morda sam ne bo vedel zakaj; privlačna je neodvisnost in svoboda, ne pa obupana žena, katere sreča je popolnoma odvisna od ene same osebe. Najdi radost v sebi, sama, tak človek ima nekaj, kar je vredno pozornosti. Če pa mož le odide, sprejmi, nič ni večno, le sprememba. Ko boš samostojna, boš sposobna resnične ljubezni, ne pa odvisnosti. Kar se tiče pranja nogavic – nihče te ni silil to početi, pa tudi otrok rojevati ne. Malce več odgovornosti za svoje življenje pa je le treba imeti.

Ker sem že v zrelih letih, na tak problem gledam iz oddaljenosti, ki jih prinesejo življenske izkušnje.
Na vašem mestu bi se poskušala osredotočiti na poslanstvo, ki je ta trenutek najvažnejše: posvetite se otroku in temu, ki ga nosite, ostale probleme boste reševali kasneje, ko boste emocionalno in telesno bolj umirjeni in ven iz viharjev hormonov. Takrat boste razmišljali bolj trezno in se boste morebiti vprašali, kaj bi sploh počeli v življenju s partnerjem, ki vam niti v taki situaciji, kot je nosečnost (pa naj bo še tako težka in neprijetna), ki je zanesljivo minljiva, ne more stati ob strani, kaj bo šele takrat, ko bodo pred vami resne življenske preiskušnje npr. bolezen?
Ko boste s hladno glavo razmislili o tem, boste morda vi tisti, ki s takim življenjem v dvoje ne boste zadovoljni…..

Hvala vam za vaša mnenja…
Upam, da se bom lahko organizirala in se postavila na noge…sama. Mož je dobil stanovanje in se čez 14 dni odseli. Zelo mi je hudo, ne želim si tega, vendar mislim, da je to edino, ki nama lahko še pomaga…zato to odobravam.
Nisem in ne mislim mu delati nobenih scen. Imam ga rada, želim si, da razčisti sam s sabo kaj čuti, kaj si želi…. Morda pa potrebuje le čas…
Včasih se zbudim in si mislim, da je vse skupaj le nočna mora, toda žal je vse res.
Takrat se privijem k njemu in vsrkam še nekaj tistih trenutkov, ko čutim njegovo toploto, prisotnost. Čez dva tedna je ne bom deležna več….in morda tudi nikoli več…
Nikoli ne bom razumela, da mi je septembra, za najino obletnico še govoril, da me ima rad, da me ljubi, čez slaba dva meseca pa ni čutil nič več ljubezni…
Ali ljubezen lahko umre tako hitro..?!?

Priporočam ti knjigo IGRA ŽIVLJENJA IN KAKO JO IGRATI.

Ob vstopu v novo tisočletje je Dalaj Lama napisal nekako takole: Včasih je za nas bolje, da se tisto, kar si želimo ne zgodi.

Če pregledaš svoje življenje od splava naprej, ti bo jasno zakaj si imela splav.

Želim ti, da bi znala ponovno analizirati in sestaviti svoje življenje, čeprav se bojim, da ti to brez ustrezne pomoči ne bo uspelo.

Želim ti srečo.

Darja

Nočem, da bi dobila občutek, da se mi smiliš ampak zdaj ko sem to prebrala, komaj zadržujem solze, da me sodelavci ne vidijo, kako jokam tukaj pred računalnikom. Upam tudi, da ne delaš pri nas v našem podjetju, kjer sem tudi že slišala za dve podobni zgodbi kot je tvoja… To pa upam zato, ker tudi sama sem noseča in groza me je, ker je to že tretji primer, ko moški tako reagira…
Moja izkušnja je podobna tvoji – tako zelo sem se poistovetila, da sem zopet začutila grenkobo tistih dni, ko se mi je to zgodilo. Ne bom ti zdaj opisovala še mojega primera, ker se ga nočem več spominjati, tako zelo me boli. No je pa res, da takrat nisem bila noseča. Pustil me je “kar tako na lepem”. Imela sva se fino in meni se je zdelo vse OK. Dopoldan sva se še crkljala in rekel mi je da me ljubi, popoldan pa me je poklical kar po telefonu iz službe in začel z besedami: “Moram ti nekaj povedati. Nekaj žalostnega. Žal, trenutno čutim, da ne morem biti več s teboj….” Svet se mi je obrnil na glavo. Jaz pa sem se zaradi njega ravno odselila od doma. Stara sem bila komaj 21 let in skupaj sva bila že kaka 3 leta. Jokala sem noč in dan, prosila, ljubila, mu stregla, ga zasledovala, ga čakala… In to je trajalo skoraj eno leto. Nič nisem dosegla. To metanje sebe pred njegove noge me je povsem izčrpalo. Nisem si bila več podobna. Večkrat sem si priznala, da sem postala nora. In ko sem (kot pravijo narkomanu, odvisniku) udarila najnižje in se povsem še zadnjič ponižala – sem si rekla dovolj. Vzela sem si nekaj dni za razmislek in preučila njegove besede. In kaj sem ugotovila – da me ljubi, le jaz tega nisem cenila vsa ta tri leta. Vedno sem ga jemala kot za nekaj samoumevnega, nadomestljivega. Prepozno sem ga začela ceniti in to me je udarilo po glavi. Ni vse ljubezen – veš ni ljubezen prati njegove prepotene majice in kuhati mu kosilo – to počne mama, gospodinja. Imeti nekoga rad in mu to pokazati – no to se počne čisto drugače. Jaz sem se nato zavedla, da ga nikakor nočem izgubiti, ker ga ljubim in čutila sem, da tudi on mene, samo dati sem mu morala prostor, čas, da je lahko v miru vdihnil in izdihnil. Grozno sem bila posesivna, ko sem izgubljala, kar sem najbolj ljubila. In ko sem ga tako pustila (ignorirala) en mesec, sva se našla zunaj – čisto spontano. Zagledala sva se drug drugemu v oči in … iskrica je zopet preskočila. Le, da tokrat nisem jaz planila nanj, pustila sem kot mačja samica, da me je ponovno osvojil, se zame potrudil in ponovno zaljubil. Zgodba je še dolga ampak konec je srečen. Danes sva še vedno skupaj – priznam pred to “krizo” ki sva jo imela, je bila najina veza OK, zdaj pa že mesece in mesece in leta doživljava vrhunec ljubezni. Upam, da bo tako ostalo. Spoznala sem, kaj je potrebno, da ga obdržim, tega se doma nikoli nisem mogla naučiti, ker sem imela samo mami, ki je sovražila mojega očeta in včasih poleg njega kar vse moške.
Upam, da sem ti vsaj majčkeno pomagala. Upam, da še upaš. Upam, da boš srečna. Danes bom mislila nate in mojemu dragemu bom povedala za tvoj primer. Včasih se še o tem pogovarjava in kljub temu, da nama je bilo takrat tako zelo hudo je bilo to nujno potrebno, da nama je lahko zdaj lahko lepo.
Maja

Maja…hvala.
Zelo sem vesela tvojih besed. Vidim, da me razumeš in da govoriš iz svojih izkušenj…Jaz še vedno upam, da bomo nekoč skupaj in tudi to vem, da mora sedaj proč. To sem vzela kot nekaj, kar moram storiti, če hočem, da bi se moje hrepenenje kdaj izpolnilo.
Alja

Zelo poučno!

Jaz bi se ob tem spomnil ene resnice, ki se je premalo resno zavedamo. Če nekoga ljubiš, mu želiš da se mu izpolnijo vse želje, če vidiš, da ga utesnjuješ ali pa ti je povedal, da bo odšel, ga moraš v miru “spustiti” že zaradi svoje ljubezni, pa četudi se vse v tebi trga od bolečine…

Mnogo parov živi “narobe” ali pa sploh ne “živi”. Ker se ne pogovarjajo dovolj, ker se ne zanimajo, kaj partner v resnici čuti, postajaju zveze ječe za partnerje. In ko eden ne vzdrži več, je pogosto izpostavljen čustvenemu nasilju drugega, zasledovanju, nizkim udarcem, itd…
Za mnoge pa pomeni odhod enega pravzaprav tudi novi začetek (kot v primeru Maje) in to začetek boljše, mnogo bolj zrele partnerske zveze…

Zato je, sem prepričan, ALja, tale tvoja preizkušnja v resnici za tebe dobra. Dobra zato, ker se boš mnogo naučila in znala kasneje ustvariti boljšo zvezo. S tem ali pa drugim partnerjem… Sedaj je najbolj pomembno, da se čimprej pobereš in poskrbiš za svoje otroke…, ki si zaslužijo skrbno, prijazno, veselo mamico…

Spoštovana Alja!
Marta ima popolnoma prav. Seveda tvojega moža ne poznam sem pa preživela podobno zgodbo zato ti lahko vsaj svetujem, da ravnaj po Martinem nasvetu.
V mojem primeru je šlo sicer za bolezen, zbolela sem na živcih. Lahko bi rekla, da sem se velikokrat kar tresla v strahu, da me bo fant zapustil in kadarkoli me je samo narobe pogledal, sem seveda planila v jok, ga prosila in govorila, da bom storila karkoli samo, da ostane z mano.
In kolikor patetično se to sliši, tako patetično je tudi bilo. Jaz sem bila usmiljenja vredna revica, se poniževala in zatajevala samo sebe. Ob vsem tem sem se pa še uničevala in moja bolezen se je kmalu močno poslabšala. No, ko pa vidiš, da skoraj ne moreš več živeti in razmišljaš celo o samomoru, pa se ti odprejo oči.
Kar naenkrat sem se zavedala vsega, da imam svoje življenje, kdo neki je on, da bi se zaradi njega popolnoma spremenila, komu koristijo neprespane prejokane noči in pa kar je najpomembnejše: boljša sem kot on, jaz sem jaz in za moje pravice se moram boriti, kako neki se bom borila nekoč za svojega otroka, ko pa še sebe ne znam spraviti v red.
Prav ima Marta – Ti si odgovorna zase. Ko sem jaz takrat fanta zapustila, so se stvari močno spremenile. Zdaj je od tega že kar nekaj časa, sva skupaj, moj fant pomiva posodo, pere, pometa in kuha kosilo ter mi je v veliko oporo v moji bolezni.
Zaka neki bi ljudje ravno name kazali s prstom in govorili: “Oh, uboga reva!”

NE!!

Postavi se zase in še posebej za svoje otroke. Če pa tvoja sprememba v možu ne bo povzročila kakšnega klika, pa naj gre po svoje. Zavedaj se, da v tem primeru on tebi v življenju ni v pomoč, ne pomaga ti v osebni rasti – kvečjemu nasprotno. Odpiši mi, Brigita.

Alja, moje mnenje je da žal tvoj mož ne premore zdravih in zrelih čustev do tebe in tvojega otroka. Vsak normalen moški, ki ima ženo, otroka, še enega na poti, ne bi tako ravnal. Sam sem moški star 32 let in za seboj imam nekaj daljših razmerij in vem kdaj sem se počutil, da bi rekel “tako ne gre več”. Res, da še nisem poročen (žal) vendar pa vem kaj se tvojemu možu plete po glavi. To zagotovo nisi ti, je pa velika verjetnost, da neka druga ženska.
Za njegov odnos, zanemarjenost, zanemarjanje tebe, ne sme in ne more biti opravičilo njegov projekt. Pa če je vreden milijonov.
Projekt je bil in je izgovor za pobeg pred tabo, odgovornostjo, resničnim družinskim življenjem, ki terja polnega človeka ne pa zanemarjenega dedca, ki se ne zmeni za družino.
Življenje je le eno, ob sebi imamo tako malo ljudi, ki nas resnično ljubijo in najbolj nesramno in primitivno se je igrati z njihovimi čustvi. Koliko časa se mu to že plete po glavi in se igra s teboj in tvojim življenjem? Kdo mu daje to pravico? Zanimivo pa je, da ti je sporočil, da ne gre več tako naprej po vikend srečanju s sodelavko. Verjetno ni podiral le stene.
Praviš, da te ne vara?! Kaj pa je varanje? Mogoče nimaš dokazov, da je skočil s katero izmed “luštnih” sodelavk zato ne bi špekuliral o njegovem varanju. Vendar se zavedaj, da te je v mislih skoraj zagotovo prevaral že večkrat. Sicer ne bi do tebe gojil takega odnosa.
Hudo mi je zate in ne zaslužiš si tega, saj iz tvojega pisanja razbiram, da si nežna in čustvena duša. Če se imaš rada naredi konec temu, tako ali drugače. Moža postavi pred dejstvo ti, zloži mu kovček in naj tako oddide ali pa postane mož kot naj bi bil in se ti je verjetno ponujal, ko te je prosil za roko. Takrat je bil verjetno sladek in meden. Taki smo moški, dokler ne dobimo kar si zamislimo.
P.S. Prstanom pa ne bi smela več verjeti. To ni izkaz ljubezni, je bolj podkupovanje in v primerih, ko moški varajo celo umetelno blefiranje ali kupovanje miru. Se ti ne zdi, da bi bilo lepše, če bi ti namesto dragega prstana za darilo vsaj 3x v tistem tednu rekel, da te ljubi, te objel nežno in ti na uho zašepetal kako zelo si mu vse. Najdi si takšnega moškega. Še so na svetu zato ni razlogov, da bi obupala.
P.S. 2. Ljubkovati se ti pusti zgolj iz egoističnega nagiba lastnega užitka in navajenosti na ta ceremonial.

Vesela sem tvojih besed, vendar o tem kar bi morala storiti…. le razmišljam. Nisem tako močna, da bi ga kar postavila pred vrata. V soboto naj bi se tako ali tako odselil, ker je takrat vseljivo stanovanje, ki ga je najel… Zaenkrat čakam to…
Ne vem zakaj se ne morem odločiti za ta korak, morda zaradi dveletnega sina, ki je zelo navezan nanj, morda zaradi sebe, ker si ga želim od sebi…pa čeprav ne takega… Ko bo odšel, ne bom morda nikoli več v življenju deležna njegovega objema… Vem, da tudi ti objemi niso tisti, kakršni naj bi bili, toda deležna sem vsaj malo topline, pa čeprav vem, da so to le drobtinice, ki jih pobiram. Ponosna sem nase v toliko, da sem vztrajala, da se odseli. Čeprav mi je ob teh izrečenih besedah krvavelo srce… Vendar vem, da mora iti! In vztrajam pri tem…čeprav bi mu včasih najraje rekla…ostani.
Včeraj sva s sinetom krasila novoletno jelko. Občutki so bili grozni…polni
žalosti, pa tudi pričakovanja. Kupila sem nove okraske, nove lučke,….vse novo…kot bi hotela novo življenje. In res ga hočem. Po novem letu bom živela drugačno, novo življenje….z njim ali brez….
Še vedno imam upanje, da z njim, da bova skupaj ob rojstvu najinega otročička…
Mislim, da je čas tisti, ki bo pokazal; ali je bila vmes res kakšna ženska ali je rabil le čas, da si uredi misli ali se bo vrnil ali ne… Tudi moje rane bo čas počasi zacelil…
Velikokrat se sprašujem; tako si želim, da bi imela družino, toda kako mu bom spet zaupala, kako naj vem, da se mi ne bo to ponovilo… Človek to lahko oprosti, pozabi pa nikoli…

Vesela sem tvojega mnenja…
Vem, da vse kaže na prisotnost druge ženske v njegovem življenju, vendar mislim, da me vseeno ni prevaral. Vem, koliko mu pomeni zvestoba… Toda tudi jaz mislim, da j vpliv na njegovo vedenje izvira iz novega okolja, ženske družbe, njihovega ali njenega razmišljanja,… Ali bi lahko temu rekla prevara? Morda tudi…
Da ga lahko kdo tako prevzame s svojim razmišljanjem, da mu družina ni na prvem mestu, da bi rad bil sam…brez nje. Kljub otroku, ki ga ima zelo rad in še enemu, za katerega se je zavestno odločil in bo prišel na svet čez tri mesece…
Žalostno je to, da on ne vidi napak v svojem dejanju. On vidi le, da sem jaz tista, ki ima napake, ki teži, ki mu “greni” življenje… In dokler bo videl le mojo krivdo za vse, za naju ni vrnitve, če pa bo začel razmišljati da imava vsak svoje napake, vsak svoj karakter in da je potrebno veliko prilagajanja in kompromisov in da je med nama ljubezen…potem pa je morda še upanje, da bova nekoč skupaj…
Rada bi, da je sam, da se odseli in naj sam razmisli kaj mu pomenimo, kaj čuti…in zaenkrat še upam,da bom morda še kdaj slišala…kako zelo sem mu vse…
Praviš, da tako ne bi ravnal noben normalen moški… Res je! In on sedaj ni moški, ki ga poznam in s katerim sem že skoraj eno desetletje… Vidim, da se z njim nekaj dogaja, da je razdvojen… in vidim, da trpi… Rada bi ga razumela, vendar ga žal ne..in mislim, da tudi on sebe ne. Mislim, da mora razčistiti sam s sabo…jaz pa mu moram dati čas.
Vesela sem, da slišim razmišljanje tudi kakšnega moškega, kajti večinoma so to le mnenja žensk…ki pa imamo več ali manj podoben pogled. Čeprav mi tudi to veliko pomeni, ker sem že mislila, da je z mano in z mojim razmišljanjem kaj narobe.

Če nisi opazila se neprestano zapletaš v isti začarani korg samoprepričevanja. Včasih preberem v Oni (priloga Delo) mnenje, ne spomnim se imena, prilogo psihiatra, ki odgovarja bralcem. Njegovi odgovori so ponavadi kar boleči za tiste, ki so jim namenjeni. So neposredni in več ali manj v stilu JE ali pa NI. Vmes? Hmm, jaz si ne bi ljubljene delil. Pa naj bo to druga oseba, služba, “projekti”, prijatelji ali kaj drugega. To seveda ne pomeni popolne posesivnosti vsega človeka, vendar če živi z menoj in hoče biti moja potem naj to tudi bo. Ko bom slišal, da ni več tako ne bom nikoli več pozabil. Težko bi s tem tudi živel.
Ponavadi namreč čustveno prizadeti želijo slišati tolažbo, besede ki bi jim obljubljale nekaj kar že davno ni več. Ne vem kakšna si ti in tvoj mož, a jaz nikoli ne bi sprejel nazaj nekoga, ki bi pripeljal stvari tako daleč. Ne vem, mogoče se motim, imam premalo izkušenj?! Bosta lahko pozabila? Boš lahko živela z večnim strahom, da bo nekega dne zgodbo ponovil? Pomisli.
Prosim te, da to ne razumeš kot prepričevanje, da odidi in ga zapusti. Sploh ne, želim ti srečo in da bi bilo vse nekoč spet kot v pravljici. Tisto je le moje mnenje. Lahko ti pa dam ob tem nasvet, da ne dovoli, da odločitev kdorkoli sprejme namesto tebe. Poznam primere ločenih žena, ki so jim prijateljice, kako lepo in sladko to znajo početi, v usta položile besedo ločitev. Potem so jih te samske ženske krivile in si očitale celo življenje saj niso bile prepričane, da je bila odločitev njihova.
Poznam par, ki je šel po 6ih letih narazen, bil nekaj časa vsak z novim, in se potem vrnil. Misliš, da gre oz. bo šlo. Ne verjamem. Iščeta lažne skupne cilje, ki pa jima ne bodo pomagali. Tudi otrok ne, ki si ga menda želita.
Sta z možem razčistila bistvene stvari predno sta se poročila? Jaz sem bil tik pred tem, pa sem dekletu rekel, da bi predno se odločim za družino in življenje skupaj rad še malo govoril z njo o vzgoji otrok, vrednotah, službi oz. karieri, ipd. In ne boš verjela, ko sva začela o tem sva se skregala kot verjetno še nikoli in ugotovila, da imava v tem trenutku nezdružljive poglede na kar nekaj ključnih stvari. Tako se še naprej spoznavava, včasih skregava in tipava ali bi vendarle šlo. Večina ljudi tega ne stori in skoči v vodo brez, da bi pogledala globino.
Preberi knjigo Najina ljubezen (Dr. Harville Hendrix) in mi napiši kako ti je bila všeč. Sam sem jo kupil, ker se mi jo je zdelo imeti v knjižnici.
Alja, korajžo torej, klinc ga gleda, vsaj za nekaj časa.
Pojdi na šport, kakšna aerobika ali fitnes, obnovi stike z znanci, bodi previdna pri moških tolažilcih in izkoristi čas zase. Kdaj si bila nazadnje pri kozmetičarki? Kdaj si nazadnje kupila kaj lepega samo zase? Privošči si, saj ne bo zaradi tega, če boš doma obupovala nič drugače. Naj vidi, da zmoreš tudi brez njega. Morda si to želi, bolj odločno žensko. Morda pa se bo le dokončno skristaliziralo to kar je že dolgo odločeno. V vsakem primeru bo bolje za oba. To kar je zdaj je le bolečina. Tvoja dva otroka pa rabita mamico, ki ji ne bo hudo. Opri se na starše, če jih imaš in so OK. Ponavadi te ti nikoli ne izdajo.
Dovolj za danes. Lep pozdrav.

Neverjetno! Da so še taki moški na svetu!