Spoštovani!

Že zelo dolgo časa razmišljam ali naj vam pišem ali ne, vendar sem končo le zbral ta pogum saj enostavno ne vidim več izhoda.
Sem fant okoli 25-ih let in pri koncu študija, ko ponavadi sovrstniki in sovrstnice že razmišljajo o bodočem družinskem življenju, otrocih in podobno. Sam pa te sreče, da bi lahko dajal ljubezen in prejemal ljubezen od osebe, ki bi jo ljubil na žalost še nikoli nisem izkusil. Pa ne, da mi ne bi nobena ženska privlačila oziroma da jaz ne bi nje. Problem je v tem, da vedno, ko pride do trenutka, ko sva si oba z dekletom všeč in bi moral narediti korak naprej tega enostavno ne storim. Vedno si govorim, da tega v prihodnje ne bom storil, vendar se to vedno znova ponavlja in se samo stopnjuje. Kot da je v meni neka zavora, ki bi mi rekla, da nisem vreden tega, da bi nekomu lahko dajal ljubezen in jo od drugega tudi sprejemal. Pri svojih letih še nikoli nisem imel partnerskega razmerja, čeprav si tega želim vendar vsakič stisnem rep med noge in jo ucvrem stran.
Poleg tega se mi pogosto dogaja tudi to, da ko spoznam žensko in mi je všeč da morda že po enem pogovoru fantaziram o neki poroki ipd.
Čeprav vem, da vse te težave izvirajo iz otroštva (prezgodnje rojstvo, zato se jhe mati z mano morala več ukvarjati, očetova stroga vzgoja in z tem pogojen strah pred njim – kadar je bila kaka slaba ocena mati prišla iz službe, da nisem sam očetu povedal saj me je bilo strah da bo spet padla kaka klofuta, nesprejetost med sošolci v OŠ in s tem pogojen občutek manjvrednosti, ničvrednosti, pri 17-ih letih izguba očeta zaradi bolezni – ker sem se ga bal, sem si po tihem »želel« njegove smrti, zaradi tega kasnejše dolgo časa samoobtoževanje samega sebe, zakaj sem bil tak in prevzemanje krivde za njegovo smrt nase). Poleg tega je bila ves ta čas mati zelo zaščitniška do mene (sestra je dostikrat obtoževala mamo, da ima rajši mene kot njo). Po končani srednji šoli so bili težki boji ker mati ni postila da grem študirat ven iz kraja bivanja, nato jo končno prepričam. Nato sem stalno poslušal njeno jamranje zaradi tega, se po eni strani čutil krivega po drugi strani pa odgovornega zanjo. Sedaj, ko sem ponovno doma si zelim, da bi odsel od doma vendar ona o tem noce nic slisati ceprav iammo se eno garsonjero, ki jo oddajamo vendar o tem noce slisati. Da pa bi sel enostavno od doma in si nasel kako podnajemniško stanovanje ali sobo pa tudi ne zberem moči. Bojim se ponovne samote, da bi zapadel v depresijo, ki sem jo že doživel, ko sem šel študirat iz kraja bivanja. Zdi se mi kot da sva povezana z eno popkovino, ki me duši po drugi strani pa se mi zdi kot da se bojim jo prevezati in ne vem kako. Mislim, da v tem izvira tudi v meni ta strah pred partnerskim odnosom, ki pa ga želim odpraviti vendarne vem kako????
Prosim pomagajte mi kaj naj naredim, kajti ne vidimveč izhoda iz tega začaranega kroga!!!???

Lep pozdrav Peter

Spoštovani Peter,
pri vas ne gre toliko za težave v začenjanju partnerskega odnosa,kot za problem odraščanja in dozorevanja.Niste si še povsem na jasnem o svojih željah za prihodnost in simbioza tudi ni prehuda beseda za povezavo ki jo ohranjate z materjo.Priporočam vam, da se začnete resno ukvarjati s svojimi načrti za poklic,ki ga nameravate opravljati in se pri tem najprej posvetujete z vrstniki.Če do odločitve ne boste prišli, bo smiselna vključitev v skupino s psihoterapevtsko orientacijo.Ko boste dosegnli zadosten uvid,tudi problrmov z načrtovanim partneskim odnosom ne bo več.