ŠOLA ZA STARŠE
Spoštovani dr. Rejec,
ko prebiram vprašanja v vaši rubriki, ugotavljam, da se veliko problemov, ki jih vlečemo s sabo skozi svoja življenja, rodi v otroštvu ali malo kasneje in skoraj vedno znotraj družinskega kroga. In večinoma največ škode svojim otrokom povzročijo matere, bodisi, ker so v ljubezenskem odnosu s svojimi otroci (predvsem s sinovi), seveda ne dobesedno, ampak čustva so včasih že na meji, bodisi, ker otroke preveč ščitijo, razvajajo, pomilujejo, zavijajo v vato, kontrolirajo ali pa gredo v drugo skrajnost – jih čustveno zanemarjajo ( hčerke).
In potem je toliko revežev, ki vam polnijo ambulante in so v breme sebi in družbi. Ker so jih matere zlorabile, da so sebi pokrile neke minuse v življenju ( slab ali sploh noben zakon).
S kakšno pravico? Preveč tako pohabljenih sinov poznam.
Druga skrajnost pa so starši, ki poskušajo biti svojim otrokom predvsem prijatelji in jim ne zgradijo ogrodja za samostojno življenje. Kar je prav tako grozno.
Če je tako, zakaj država ne poskrbi, da bi se VSAKA ženska
( seveda tudi bodoči oče, a oni povzročajo manj škode) preden rodi, izšolala za starševstvo. Kakšen tečaj, ki bi bil OBVEZEN, kjer bi jih naučili temeljev o družinskih odnosih, odgovornosti,
itd… Saj marsikatera mati verjame, da dela prav, ker v resnici NE ZNA drugače . Kaj menite o tem?
Lepo vas pozdravljam.
Manja
Spoštovana Manja,
odločno nasprotujem prisilnemu šolanju staršev,koristna pa bi bila brošurica z naslovi, kjer bi lahko ustrezne informacije poiskali, seveda bodo to storili le motivirani.Ne strinjam se z vami,da so za težave vseh,” ki polnijo psihiatrične ambulante”, kot ste slikovito zapisali, krivi le njihovi starši,poznamo namreč obilo genetskih dejavnikov, ki sprožijo bolezen pri ljudeh, ki so imeli v vseh ozirih idealne pogoje odraščanja in osebnostno zrele starše.Predaleč bi nas odpeljalo,če bi hoteli razčlenjevati vse možne škodlive vplive na duševnost odraščajočih in odraslih.Potrebno je nuditi informacije o možnostih za posvet in čimbolj učinkovito detabuirati celotno psihiatrično področje, zato, da bi zmanjšali ali ukinili stigmo njegovih uporabnikov.Elektroski mediji so za osveščanje najpripravnejši,saj se preko njih predvsem zelo neposredno (na dom) prenašajo informacije, ne da bi se bilo treba vprašujočemu osebno izpostavljati.
Spoštovana Manja, prepričan sem, da boste s svojim dopisom spodbudili številne bodoče ali že dejanske starše k izmenjavi izkušenj, to pa je bil končno tudi vaš cilj.
Spoštovani dr. Rejec,
najbrž me je malo preveč zaneslo, v resnici sem bila zelo jezna. Vsakodnevno doživljam v krogu svojih znancev in tudi sorodnikov popolnoma zgrešene starševske pristope in moram reči, da se mi ti otroci zelo smilijo. V materinsko ljubezen zavite zlorabe otrok
(ne, ni premočna beseda ) se seveda ne končajo vedno na vašem kavču, a sin, ki ga mati pretirano naveže nase, se zanj žrtvuje, ga z mehkimi pritiski naredi odvisnega od nje, se bo zelo težko sam znašel v življenju, težko si bo našel partnerico ( verjetno mu bo še to izbirala ona ). Najbolj strašno pa je to, da so takšne matere celo zelo ponosne nase, ker so se ‘vsemu odpovedale za otroka’, v resnici pa so zadovoljevale predvsem svoje potrebe in izravnavale svoje življenjske primanjkljaje. Uf, že spet sem jezna. Še dobro, da imam na razpolago omejen prostor, ker bi lahko pisala o tem do jutri zjutraj!
Še vedno mislim, da so zloženke in pogovori premalo, z vzgojo za starševstvo je treba začeti zelo zgodaj. Ženskam je treba razložiti, da NIMAJO PRAVICE početi z otrokom, karkoli bi želele in da obstajajo norme in pravila in celo zakoni, ki to urejajo.
Otrok ni njihova lastnina!
Sama imam podobno izkušnjo. Moja mama je ( in še vedno) na prvo(!) mesto postavljala mojega brata (celo pred očetom!), jaz pa sem si vse življenje obupno prizadevala pridobiti si njeno ljubezen in naklonjenost. Tudi na meni je to pustilo kar nekaj posledic, ki sem jih na srečo v srečnem zakonu vsaj omilila, če že ne čisto pozdravila. To so tako boleče stvari. Vsaka zapostavljena hčerka se bo strinjala z mano.
Rada bi pomagala še nerojenim otrokom. Prepričana sem,da bi s pravim pristopom lahko pomagali celi vrsti žensk, ki si šele oblikujejo poglede na življenje. Zato, da bi bili njihovi otroci bolj srečni ljudje. Starševstvo je zelo zahtevna funkcija in če se ga lotimo nepripravljeni in brez znanja, še toliko težja.
Ko opazujem svoje hčerko, samozavestno, uspešno, srečno mlado žensko, se mi zdi, da mi je uspelo.
Lep pozdrav,
Manja
Manja tvoje razmišljanje je zanimivo.
Tudi sama si postavljam vparšanja, kako, da bo prav? Veš, vsak od nas se mora v življenju srečati z različnimi problemi. Eni se z njimi srečujejo pri 15ih, jaz npr. sem se zaradi povijanja v vato srečala šele pri 25ih. Bilo mi je hudo ko sem spoznala, da je mati upravljala z mojim življenjem celih 25 let. Bila sem jezna, besna a vendar je bila to moja šola in nekaj sem se gotovo iz tega naučila. To, da bom svojim otrokom kaj kmalu razložila kaj so to obveznosti in odgovornosti, da ljudje niso samo prijazni, da si morajo otroci v družbi sami izboriti prostor,… Tega pa se kot bodoči starš tudi bojim, saj me lahko taka iskušnja pahne v drugo skrajnost.
Enkrat mi je mama rekla, da smo mi nova generacija, bolj razgledana in da bomo določene njihove napake odpravili. Naši otroci bodo odpravili naše napake, naši vnuki, pa napake naših otrok. Vsaka generacija bo boljša, bolj osveščena tudi pri vzgoji za starševstvo.
Kaj boš pa rekla za družine, kjer otroke pretepajo, jih izkoriščajo za najcenejšo delovno silo, je eden od staršev alkoholik, živijo v zelo nizkih socialnih razmerah,… Misliš da rastejo v okolju, kjer teče normalen in zdrav razvoj. Jaz vidim tukaj večji problem kot v razvajanju. Na koncu koncev pa nas na stole psihiatrov in psihoterapevtov ne silijo razmere v otroštvu, ampak hiter tehnološki razvoj, ki nam prinaša več informacij, kot smo jih sami spospobni sprejemati.
Pozdravljena ponovno Manja
Tvoja ideja sploh ni slaba, tudi sama sem že razmišljala podobno in verjamem, da nekoč …. ne boš mogel ali smel imeti otrok, če ne boš imel določenega znanja o pravilih življenja.
Še en dobronameren nasvet; če te situacije, ki jih opazuješ še vedno jezijo nisi še očistila travme iz otroštva. Tudi sama sem doživljala podobno, tudi sama sem prepoznala čustveno zlorabo matere – pa vendar sem odpustila in oprostila in se iz tega veliko naučila. Danes sem hvaležna da sem kar sem, opazujem ljudi in življenje in mi je žal, da nimajo več znanja, ker bi oni in njihovi otroci lažje živeli. Razvijam sebe in pomagam drugim, da najdejo sebe in svoj smisel življenja. Vedno več ljudi razmišlja podobno in vedno več jih je, ki so iskreno pogledali vase in priznali svoje travme in napake. To pa je prvi korak k očiščenju.
Lep dan ti želim…
Darja