Spoštovani

Imam sina starega 10 let, ki je v šoli zelo priden-odličen. Živiva sama, saj se je njegov oče odselil pred 3 leti. Imam težavo pri kateri si ne znam pomagati.
Kot sem že povedala sin z dojemanjem nima nobenih problemov, je tudi po mneju učiteljice zelo brihten. Nastopi pa problem, ko ima domačo nalogo. Večkrat se spravi k zvezkom s slabo voljo in “dolgim obrazom”, kar jaz enostavno ne prenašam več. Ko kaj pišejo, ga moram desetkrat spominit, naj se gre učit, ker znanje tudi če si bister, ne pade samo v glavo.To je vse normalno, ker mislim, da ima večina staršev iste “težave”. Problem pa nastopi pri meni, ker se dostikrat ne obvladam in pričnem kričat (pretirano) vem da to ni v redu, vendar v tistem trenutku ne morem nehat. Kasneje mi je žal in si obljubim, da se bom v bodoče obvladala in sinu prjazno dopovedala kaj so njegove dolžnosti.
Vendar se to še vedno ponavlja.Razmišljala sem že, da bi ga pustila določen čas da dela naloge in nasploh za šolo vse sam-brez opozoril, a se bojim, da je za to še premajhen.
Zanima me, ali bi se morala sinu, čeprav vem da nima prav vseeno opravičiti in kako se odvaditi vpitja oziroma obvladati v takšnih trenutkih.

Vašega nasveta bom zelo vesela.
Lep pozdrav

Spoštovana Metka,
sin vam tudi kasneje vpitja ne bo zameril,vse dokler bo vedel, da v osnovi ne izgublja vaše ljubezni in opore.Potrudite se, da bo imel vedno občutek varnosti in NIKOLI mu ne recite, da ga ne marate. Če niste zadovoljni z njegovim početjem pa izrecno omenite početje na primer:”ne maram tega, kar počneš!”

skNe zamerite g. Rejec ampak jaz se z vašim odgovorom ne morem strinjat. Otrok lahko zaradi takšnih in podobnih izpadov zabrede čez leta v globoko depresijo, zgubi občutek za spoštovanje, ne počuti se varnega in ljubljenega niti v domačem okolju, ima komunikacijske probleme in popolnoma izgubi samozavest. To lepam po svojih lastnih izkušnjah, katerim se pridružuje kolega s podobnim problemom. Stara sva namreč 20 in 18. Psihično nasilje ni nič manj boleče kot fizično, včasih je lahko celo še bolj (ker je ponavadi tudi dolgotrajnejše), saj ga večina tretira kot nekaj vsakdanjega. Otrok pri 10 letih še tega nasilja ne dojema na enak način kot starejši mladoletnik, vsekakor pa mu vaše obnašanje stopi v podzavest in lahko v kasnejših letih izbruhne v kateri koli od zgoraj naštetih oblik. Otrok vam bo vpitje vsekakor zameril, morda ne bo sprejemal vaše ljubezni in vam se bi to zdelo čudno? Sprašujem vas, kako se bi vi počutili, če bi imeli vsak dan en hud prepir z možem on pa bi vas miril z izgovorom da mu je žal in da vas ima rad? Bi mu verjeli? Ste dolžni trpet te njegove izbruhe? Mislim oz. vem da ne. Verjetno bi se zaprli vase ali pa se spustili v konflikt, česar se pa 10 letni otrok ne more poslužit. Mislim da ste do njega preveč zahtevni, svoje neizpolnjene želje, ambicije pa poskušate doseči preko njega. Ta otrok ima preveč zahtevno nalogo, ki ji počasi ne bo kos. Vsak človek rabi svoj prostor pod soncem, ki mu ga pa ljudlje s takšnim obnašanjem kot ga imate vi vtrajno ožijo. Ne zamerite ampak to sem napisal z upanjem da se boste zavedli svojega neprimernega početja in s tem poskušali prikrajšat bolečine svojemu otroku in navsezadnje tudi sebi. Mislim da ne bi bil odveč tudi kakšen posvet pri psihiatru (morda skupaj z otrokom, če ni preveč zaprt vase in bo svoje doživljanje problema pred vami lahko prikazal). Dosti sreče vam želim.

LP, miki

Spoštovani Miki,
ljubezen in občutek varnosti je treba otroku dati, dokazati z odnosom, ne le verbalno.Vaše slabe izkušnje izvirajo najverjetneje prav iz pomanjkanja občutka varnosti.Ne smete zamenjavati vpitja in psihičnega nasilja.Vpitje je način neodobravanja konkretnega vedenja, psihično nasilje pa se razpreda tudi med molkom in ravno kaže na pomanjkanje ljubezni.Vpitje tudi nujno ne pomeni ustrahovanja, za konkretne potrditve takih primerov pobrskajte po svoji okolici, prepričan sem, da jih boste tudi našli.

Spoštovana Metka,
vaše pismo kaže na to, da pravzaprav slutite, da vaše vedenje ni sprejemljivo, pa vendar si ne morete pomagati. Običajno pomaga, če poskušamo razumeti, ZAKAJ nekaj počnemo. In v vašem primeru ni to nič drugega kot STRAH. Skoraj vedno, ko kričimo, nas je strah. Strah vas je, da bi vaš sinko v šoli popustil, da bi imel slabše učne uspehe, da ne bi bil več med najboljšimi. Tega vas je tako strah, da znorite že ob misli na to, kajne? Še posebej zato, ker sta s sinom sama in je on nekako središče vašega življenja.
Vsi si želimo, da bi imeli uspešne otroke, a pot do uspešnosti ni tlakovana z vašim kričanjem. Če je vaš sin bister in ima vsaj nekaj delovnih navad, bo v šoli prav gotovo vse v redu. SAM bo moral ugotoviti, da kakšna slabša ocena zaradi njegove lenobe
pravzaprav najbolj prizadene NJEGA in ker mu ne bo vseeno, se bo bolj potrudil. Zaupajte mu.
Vi pa si ob tem lahko pomagate na ta način, da poskušate na otroka pogledati celostno. On ni samo odličen učenec, on je vaš
krasen sin, odkrijte in negujte še druge njegove lastnosti in talente, ne samo šolo.Sprostite se.
Mnogo lepih trenutkov vama želim. ManjaMETKA je pisal/pisala:
>
> Spoštovani
>
> Imam sina starega 10 let, ki je v šoli zelo priden-odličen.
> Živiva sama, saj se je njegov oče odselil pred 3 leti. Imam
> težavo pri kateri si ne znam pomagati.
> Kot sem že povedala sin z dojemanjem nima nobenih problemov,
> je tudi po mneju učiteljice zelo brihten. Nastopi pa problem,
> ko ima domačo nalogo. Večkrat se spravi k zvezkom s slabo
> voljo in “dolgim obrazom”, kar jaz enostavno ne prenašam več.
> Ko kaj pišejo, ga moram desetkrat spominit, naj se gre učit,
> ker znanje tudi če si bister, ne pade samo v glavo.To je vse
> normalno, ker mislim, da ima večina staršev iste “težave”.
> Problem pa nastopi pri meni, ker se dostikrat ne obvladam in
> pričnem kričat (pretirano) vem da to ni v redu, vendar v
> tistem trenutku ne morem nehat. Kasneje mi je žal in si
> obljubim, da se bom v bodoče obvladala in sinu prjazno
> dopovedala kaj so njegove dolžnosti.
> Vendar se to še vedno ponavlja.Razmišljala sem že, da bi ga
> pustila določen čas da dela naloge in nasploh za šolo vse
> sam-brez opozoril, a se bojim, da je za to še premajhen.
> Zanima me, ali bi se morala sinu, čeprav vem da nima prav
> vseeno opravičiti in kako se odvaditi vpitja oziroma
> obvladati v takšnih trenutkih.
>
> Vašega nasveta bom zelo vesela.
> Lep pozdrav

Spoštovani

Najprej bi se vam rada zahvalila za vaša razmišljanja. Res je, da se mora človek ozreti vase in ugotovit,kaj dela narobe oz. zakaj tako dela. Ne bi se strinjala s tem, da izvajam nad otrokom psihično nasilje, saj ga imam zelo rada kar mu tudi večkrat povem in tudi on meni. Po svojih najboljših močeh se trudim, da bi mu izkazovala vso ljubezen, mu dajala občutek varnosti in sploh vse kar potrebuje. S tem se ne mislim povzdigovat v oblake, najbolj slaba mama pa res nisem. Mislim, da ima vsak od nas slabe lastnosti, ki so ponavadi tudi najbolj opazne-dobre ponavadi spregledamo. Priznam, da je moja šibka točka prav vpitje, ki bi se ga rada odvadila. Mogoče me je res strah, da bi moj sinko v šoli popustil ni pa res da ob sami misli na to znorim.Domov je že prinesel kakšno slabo oceno in jih bo najbrž še. Mislim, da se morajo otroci že zelo zgodaj naučiti delovnih navad in upoštevat svoje obveznosti-šolo. Mi starši pa se moramo naučiti in učiti otroke vzgajati, kar dostikrat sploh ni tako enostavno. Strinjam se, da vpitje gotovo ne sodi v vzgojni pripomoček, vendar je v določenih trenutkih skoraj neizogibno.
Še enkrat se vsem zahvaljujem za mnenja, ki so mi dala misliti.